Pisalnica - Wonderland 4. poglavje

Hallo!
Vikend je! Za mano je prvi teden v šoli po štirih mesecih in sem super volje. Pa vi?
Tukaj je nov del moje zgodbe! Hvala, hvala za vse lepe besede! Res, res hvala!
Če vam je všeč obarvajte srček roza in se naročite name! Hvala vsem, ki to z veseljem naredite. Zelo sem vam hvaležna!
Upam, da vam bo všeč!
Lubčka,
JustLilly
**
4. poglavje: Ujeta
ALISON
Čepela sva za smetnjakom in v popolni tišini poslušala sirene in policaje, ki so spraševali kje je ta fant, ki je zdaj sedel zraven mene. Moja bolniška obleka se je posušila in zdaj sem si jo trdo stiskala k premraženemu telesu. Iz pogovorov sem razbrala, da mu je ime Justin, ampak ne vem, če je res, saj nima glasu, da bi mi povedal. Tudi on ne ve kako mi je ime kar mi je všeč. Nikoli ne veš kdo te bo izdal. "Pobegnil je. Ste ga videli? Črni lasje. Brez moči," je razlagal glas, sklepam, da policista. Šele zdaj sem res dobila potrdilo, da je brez moči. Zanimivo! Pretresljivo. "Kaj pa vidiva tu?" je za smetnjak pogledala glava ženske belih las. Prestrašeno sem pogledala Justina. "S kom se pogovarjate?" se je oglasil policist in še sam pogledal za smetnjak. Takoj je v roke vzel telefon in poklical okrepitev. Najbrž je pričakoval, da bova bežala. Ni bil daleč saj sva se res podala v tek. Tekla in tekla sva, ampak, ko sva se vsa zasopihana ustavila se je pred nama ustavila cel četica avtomobilov in že v naslednjem trenutku sem sedela v avtu zraven prave pošasti, ki je bil v resnici zelo močan policist. "Kako ti je ime?" me je vprašal policist, ki je sedel na sovoznikovem sedežu. Odprla sem usta, da bi se zlagala, ampak kot že veste sem bila brez glasu. "Tom. Preberi jo," je zaukazal tisti na sovoznikovemu sedežu. "Alison je. Pa ni naša. Nimti je," je zgroženo gledal vame. "Nimti?" je zavrl policist. "Mhm," je zamišljeno prikimal Tom in še naprej gledal vame. "Njene moči?" "Poglejte lase. Nima jih," se je nasmehnil Tom. Izgledal je zadovoljen. Prasec! "Kaj pa dela tukaj?" se je spet oglasil policist od spredaj, ampak v naslednjem trenutku je po avtu zadonel glas: " Nujna novica! V našem mestu se potika Nimti! Punca Alison Williams. Črni lasje in temne oči. Petnajst let." Pa smo tam! Ubili me bodo ali pa vrnili nazaj domov. "Takole bomo naredili. Zaprli jo bomo in se potem pogajali z Nimti."Nisem vedela kakšen je bil razplet, ker (tako sklepam) so me uspavali saj sem se zbudila v mračni kletki. Smrdela je in, ko sem želela zakričati sem presenečano ugotovila, da se mi je vrnil glas. Seveda! Najbrž so k meni poslali zdravilko. Kaj pa jim, vendar koristi nemi otrok? Obrnila sem se in se razgledala. Bila je kletka srednje velikosti. Vse okoli mene so bile reže, značilen za kletko. Na robu kletke je stala postelja samo z rjuho in brez blazine ali jogija. Kosti so me zabolele, ko sem pomislila, da bom morala spati na tem. V bolniški obleki me je zeblo. Izčrpana sem sedla na tla in se obupano zagledala v temo pred sabo. "Kod je tam?" sem zaslišala šibek glas. Prestrašeno sem vstala. "Nihče," sem šepnila in se zavedala kako beden odgovor je. "Ah. Vsi to rečejo. Jaz sem Rose," je hripavo izdihnila in sklepala sem, da se vdala. "Zakaj si tu?" sem se vdala radovednosti. "Nekoga sem ubila," je šepnila. Mislim, da sem v njenem glasu zaslišala krivdo. "Zakaj?" sem vprašala. "Ne povem," je spet šepnila. "Zakaj si pa ti tu? To vprašanje sem pričakovala. "Nimti sem," sem pojasnila in doživela pričakovani odziv. Globoko je zajela sapo. "Zakaj pa si pri nas?" Tudi to vprašanje sem pričakovala. "Bežim. Nimam moči," še sama ne vem zakaj sem povedala svojo največjo skrivnost neki punci, ki je nekoga ubila. "Ah. Takšna si kot Justin." "Poznaš ga?" sem presenečeno vzkliknila. "Seveda," se je zasmejala. "Kako?" sem se obrnila proti prostoru od koder je prihajal glas. "Mami sta prijateljici." "A." Bila sem malo razočarana. "Od kod ga pa ti poznaš?" "Rešil me je," sem šepnila in takoj spremenila temo. "Koga si ubila?" sem vprašala, čeprav nisem pričakovala odgovora. "Ubila sem…" "Tišina!" v sobo je stopil moški z rumenimi lasmi. To vem zato, ker je prižgal luč. Sploh si ga nisem ogledala, ampak sem takoj s pogledom planila po sobi. V kletki, dobesedni kletki je sedela punca z rumenimi lasmi in si oči zastirala z dlanmi. Bile so popraskane in polne zasušene krvi. "Ti si Rose?" sem poltiho vprašala. "Ne pogovarjajta se," je ukazal moški in stopil do kletk kjer je vanje spustil krožnik. Nisem prav dobro videla kaj je bilo na njih. Ker je svetila luč sem izrabila priložnost in se razgledala okoli sebe. Bila sem v veliki, ogromni dvorani. Stene so bile vidno prebarvane na črno. V dvorani je bilo kakšnih sto kletk. Prav kletk. Takšnih v katere daš živali. Stale so v dveh vrstah, ki se niso dotikale ničesar razen tal. V večini so bile prazne. Opazila sem fanta z zelenimi lasmi (zelen lasje omogočajo nadziranje in komuniciranje z naravo) in še punco z modrimi lasmi. Jaz sem bila v prvi kletki in nasproti meni je bila Rose, ki je zdaj odmaknila dlani in hlastno jedla kruh z maslom kot sem ugotovila, ko se je znašel še pred mano. Nisem planila nad njega, ampak sem previdno ugriznila. Ni bil tako slab. Potem pa sem začutila omotico in v zadnjem trenutku uzrla kako vsi trije zaporniki ležijo kot, da bi spali. Kmalu sem se jim pridružila.
JUSTIN
"Kako si si drznil?" mama je kričala name in jaz sem jo le začudeno gledal. Oče je stal zraven. On je svoje že opravil. Ni me udaril. Ožgal me je z ognjem. Bolelo je, ampak nisem zajokal. Samo stisnil sem zobe. Mama se je drla. Drla se je in hkrati jokala. Drla se je kako je bila prestrašena in kako sem grdo ravnal. Razmišljal sem kako se obnaša kot, da bi bil triletni otrok. No, po resnici sem razmišljal o Alison. Ni mi povedala kako ji je ime, ampak sem slišal po radiu. Imela je lepe oči in čudovite lase. Ne laskaj si, sem se nadrl v mislih. Dobro sem se namreč zavedal, da sva si zelo podobna. Tako sem se drla na sebe medtem, ko se je mama drla name. Nisem vedel kaj točno, ampak kmalu je končala saj me je porinila skozi vrata. Nisem prisluškoval kot včasih, ampak sem se takoj napotil v svojo sobo. Zazrl sem se v strop in začel premišljevati. Kako bi jo rešil? Sploh nisem vedel kje je. Mogoče so je odpeljali tja kamor so odpeljali Rose. Spomnil se je je. Imela je dolge rumene lase. Tja so jo poslali, ker je ubila človek, ki me je napadel. Ni mislila, ampak je. Bil je moj sošolec in se je po pouku odločil, da me malce sprovocira, ampak od neznano kje se je pokazala Rose in ga po pomoti zadela s plameni v srce. Ni sem mogel braniti. Umrl je v lastnem kriku. Rose je bila edina, ki se kdaj koli postavila zame. Zaradi tega njenega dejanja so jo poslali v Kletke, mene pa še bolj zasovražili. Tam je, sem prepričano pomislil. Ne, ni. Tja peljejo samo majhne kaznjence. Peljali so jo v kraljeve Kletke. Odločno sem stopil na noge in se napotil proti vratom. Roko sem položil na kljuko in potisnil navzdol ter nato k sebi. Vrata so bila zaklenjena. Presneto! Logično!
**
Lep vikend! :kissing_heart: