Naslednjih nekaj minut.

Hodnik se počasi prazni.

Ampak napetost ostane.

Abby še vedno stoji ob omarici.

Trevor še vedno preblizu.

In nekaj… ni več tako lahko kot prej.

Abby pogleda stran.

»To ne bo šlo.«

Trevor se rahlo namršči.

»Kaj?«

»To,« pokaže med njima. »Vse to.«

Trevor stopi korak nazaj.

»Pred dvema sekundama si rekla, da lahko poskusiva.«

Abby zavzdihne.

»Ja, ampak to je bilo preden—«

»Preden kaj?«

Abby se končno obrne proti njemu.

»Preden je cela šola začela buljit v naju, kot da sva neka predstava!«

Trevorjev izraz se ohladi.

»In to je problem?«

Abby ga nejeverno pogleda.

»Ja, Trevor. Je.«

»Zakaj?«

Abby dvigne roke.

»Ker nočem bit ‘tista punca’, o kateri vsi govorijo!«

Trevor jo nekaj sekund samo gleda.

Potem tišje:

»Ampak si.«

Abby obstane.

»Kaj?«

»Že si, Abby.«

Te besede zadenejo.

»Hvala, res pomagaš.«

»Samo realen sem.«

»Ne, samo—« Abby se ustavi, glas ji zatrepeta. »Ti ne razumeš.«

Trevorjev pogled se zaostri.

»Potem pa razloži.«

Abby zmaje z glavo.

»Ne morem.«

»Ne moreš ali nočeš?«

Tišina.

To zaboli.

Abby ga pogleda, zdaj že malo jezna.

»Zakaj ti je tako vseeno?«

»Ni mi vseeno.«

»Izgleda kot da ti je!«

Trevor naredi korak naprej.

»Ni mi mar, kaj drugi mislijo.«

»No, meni pa je!«

Besede odmevajo.

Nekaj ljudi se obrne.

Trevor to opazi.

Potem pogleda nazaj Abby.

»In zaradi tega boš… kaj? Odnehala?«

Abby stisne ustnice.

»Ne vem.«

»Ne veš?«

Zdaj je on tisti, ki dvigne glas.

»To je odgovor?«

»Kaj pa hočeš, da rečem?!«

»Resnico!«

Abby ga ostro pogleda.

»Resnica je, da je to preveč.«

Trevorjev obraz se zapre.

»Preveč?«

»Ja.«

»Jaz sem preveč?«

Abby takoj zmaje z glavo.

»Ne, nisem to mislila—«

»Zveni točno tako.«

Tišina.

Težka.

Abby pogoltne.

»Samo… vse skupaj.«

Trevor prikima.

Počasi.

Ampak hladno.

»Razumem.«

Abby ga pogleda.

»Res?«

Trevor stopi še korak nazaj.

Razdalja med njima se nenadoma zdi ogromna.

»Ja.«

Pavza.

Potem:

»Očitno nisva na isti strani.«

To boli bolj, kot bi pričakovala.

»Trevor—«

On zmaje z glavo.

»Ne.«

Njegov glas je zdaj miren.

Preveč miren.

»Ne bom se boril za nekaj, kar ti že zdaj želiš zapustit.«

Abby se zmede.

»Ne želim—«

»Abby.«

Ustavi jo.

»Pusti.«

Tišina.

Ljudje okoli njiju spet šepetajo.

Ampak zdaj je drugače.

Ne več zabavno.

Težko.

Abby ga gleda.

»Torej je to to?«

Trevor jo gleda nazaj.

Dolgo.

Potem prikima.

»Ja.«

Beseda pade med njiju kot nekaj dokončnega.

Abby čuti, kako jo stisne v prsih.

Ampak ne reče nič.

Trevor se obrne.

In odide.

Tokrat brez nasmeha.

Abby ostane pri omarici.

Sama.

Šepetanje se vrne.

Ampak zdaj…

ga komaj sliši.