Pisalnica - ŽIVLJENJE KOT LAŽ 1. del

1. POGLAVJE
ROKA ROKO UMIJE

Stečem za Chloe, čeprav tega nočem. Raje bi tekel za nekom drugim in mu poskušal objasniti kaj se je zgodilo, a če oče izve za tole...

Dr. Stayner sedi v pisarni mojega očeta, jaz pa stojim in gledam. Nevem če mu bo uspelo, kljub temu da smo z njim in trenerjem naredili celoten načrt. Moj oče izgleda kakor da bo zdaj zdaj mahnil Staynerja po nosu, a on se dela kakor da ni nič opazil. Gotovo je navajen takih pogledov. Sedaj razumem Livie ko mi je povedala da je njen psihiater, ki ni njen psihiater malo čez les, a videl sem da ga nebi zamenjala za nobenega drugega. Stayner je res nekaj posebnega. Če govori neumnosti, iz njegovih ust zvenijo kakor dobro premišljene in popolnoma normalne stvari. Zlahka te prepriča v karkoli. Slišim očeta. Skoraj kriči, a Stayner se samo smehlja.

Ko pridemo iz pisarne, mi zašepeta »Roka roko umije.« čeprav ne razumem ravno kako bi ta metafora bila prava pojasnitev za tale pogovor in celotno zadevo.



DODATNI IZZIV

Kaj naj sedaj? Nevem več kaj hočem. Celoten plan se je podrl in sesul v vodo. Zaradi ljubezni lahko umreš. Ali pa ne. Ampak če ne umreš zaradi strtega srca je še huje kot če bi se sesul sam vase takoj ko te nekdo izda. Ker to boli močneje kot same Sizifove muke. Ne vem več kaj hočem. Moje sanje ki sem jih imela od sedmega leta. Moje celotno življenje je bilo grajeno na tem. Nikoli nisem podvomila v to kar sem želela postati. Imela sem načrt ki sem se ga držala, sedaj pa je vse šlo po gobe. In to zaradi enega samega fanta. Zaradi enega samega prekletega fanta!!!!!!
Kričim in jokam, moja blazina je postala vreča za boks. Sploh ne vem zakaj sem jezna. Nisem jaz tista ki so jo izdali, a se mi zdi da so prevarali tudi mene. Moram spet najti pot. Moj psihiater, ki ni moj psihiater mi je povedal da je vredu če kdaj ne vemo kaj želimo, a jaz vem kaj želim, le da je tisto trenutno skoraj nedosegljivo in krhko. Da sem prišla sem, na konec, sem potrebovala 9 mesecev. Pa še to nevem če je ravno konec, saj imam še manj kot na začetku. Pomislim na vse dneve ko sem čakala, ko sem se skrivala in sanjarila. In sedaj ležim tukaj in poskušam preboleti, da sem morda pravkar uničila zakon in odšla domov s strtim srcem v prsih. Pa saj to ni nič posebnega, lahko se zgodi vsakemu kajne? Da mu celo življenje pade v vodo, vsi načrti. Plan ki sem ga imela pripravljenega od SEDMEGA LETA se je podrl in odplaval skupaj s tokom življenja okoli mene. Kako so ljudje lahko tako veseli takrat ko je človek v najhujših letih življenja. Kako je lahko vse tako svetlo?
Zamislim se. Kako se je to sploh začelo?

Tole je nekakšen backup story za natečaj pisateljsko poročilo. Vam mal opišem punco.
Punci je ime Livie. Pred devetimi meseci je prišla na Princeton(pišem od konca, do začetka). Je rjavolasa, ima zelene oči, je srednje visoka za svojo starost. Aja stara je 18. Ima sestro, ki je samozavestna in pogumna. Nekaj časa je bila na okravanju (sestra) saj so jima umrli starši, on pa je zapadla v droge in alkohol( še vedno govorim o sestri). Lea jo je spravila pokonci, skrbela je zanjo od njenega 12 leta, čeprav je bila ona sama 2 leti starejša od nje. Od sedmega leta naprej je vedela kaj želi. Ko pa pride na Princeton...se stvari spremenijo. Celoten načrt se zamaje in ni več prepričana kaj hoče.
To je to.
Hvala ker ste si vzeli malce časa za tele moje bedarije(to ne pomen da je natečaj beden, sam moje pisanje).
SlanaČokolada