Ko vsi odložijo svojo prtljago v vežo, se posedemo po naslanjačih in uživamo še zadnje trenutke dvorca. Čeprav sem bila tukaj le nekaj dni, sem ze že počutila domače. Morda samo nekoliko odtujeno, kajti še vedno sem se navajala na te svetove in vse kar je novega.
Po zaklepanju vrat je seveda sledila hoja. Dež/dragulji so že skoraj zbledeli, samo nekateri so bili še vidni zapičeni v tla. Hodili smo približno petnajst minut, da smo prišli okoli dvorca. Sploh nisem vedela, da ima dvorec tudi priključen labirint iz zelenih živih mej. Čez labirint smo dokaj hitro prišli, kajti g. Milwood je dobro poznal pot skozi blodnjake, ki so bili tako rekoč njegovi. Za visokim labirintov pa so se na obzorju prikazale hiške. Kamnite stene, slamnate strehe, tlakovana pot... Vas iz pravljice. Le.....Vse se je zdelo prazno. "So to hiše od prebivalcev trojice?" Nihče ne odgovori, Cira mi samo pokima. Čutim napetost in sem še vedno malo užaljena, da ni nihče odgovoril. Bilo nas je vendar šest! Jaz, Jacob, Cira, Leon, g. Milwood in njegov pomočnik, ki je prvo ali drugo noč večerjal z nami. Ko se končno ozrem po obrazih drugih povsem osupnem. Vsi zrejo v isto točko in ko tudi moj pogled zdrsne tja, me skoraj odnese nazaj.
V enem izmed mnogih dimnikov različnih hiš se suklja dim. Tudi luči so prižgane. G. Milwood nas resno pogleda in šepne: "Psssst! Tiho moramo biti, in previdni." Pomigne nam, da mu sledimo. Jaz in Leon zaostaneva in se spogledava. "To je grozno. Še nikoli se ni nobeden meščan vrnil." Šepne Leon, jaz pa debelo pogoltnem, nato pa pokimam. "Najprej babi, potem kamere, zdaj to. Zdi s eda bi nekdo rad preprečil naš odhod, ali pa ga vsaj zavlekel. S tem bi pridobil na času," rečem in se odplazim do ostalih, ki naju čakajo skriti za vogalom. Leon mi sledi.
G. Milwood že želi naprej, toda ko stopi korak naprej se iz hiše iz katere dimnika se vije dim prikaže postava odeta v dolg črn plašč. V roki nekaj stiska; kolikor vidim prek Jacobove glave je to majhen lonec. Postava odkoraka za hišo, tako, da je le par metrov stran od nas. Glavo ji pokriva kapuca, zato ne vidimo kdo je. Bolj majhne in suhe postave je, kajti plašč kar visi z nje. Vsi se trudimo prikriti dihanje in slišim utripanje svojega srca. Postava vlije nekakšno brozgo v travo in zakašlja. Občutek imam, dami bo prebilo prsi in skočilo v zakrinkano postavo pred nami. Se mar vsi počutimo tako? V istem trenutku Ciri pade vrečka z roke in glasno vzdihne: "Oh!" Postava obstoji. Nekaj je slišala. Počasi se obrne proti nam in tedaj lahko zagledamo njen obraz. No....Njegov obraz. Pod kapuco se je skrival zguban obraz, v katerega so bile globoko vdrte črne majhne oči. Ustnice so bile stisnjene skupaj, kot bi jih ne bilo. Samo po obliki obraza sem lahko sklepala da je moški. Nekaj časa zre v našo smer, mi pa se na vso moč stiskamo k steni. Zadržujem dih, dokler nisem že čisto siva. Potem se moški obrne in odkoraka v hišo. Za njim se vrata glasno zapro.
Se nadaljuje...............