Tistega jutra so po bliskovitem nebu leteli zmaji, zmaji z človeškimi glavami in v enemu sem uzrla znane poteze. A zdaj ni časa za razmišljanje, hitro sem odhitela do mesečinega potoka, saj je bila moja hiša do končno uničena. Pri potoku se vedno počutilm varneje kot kjerkoli drugje. Začela sem prezirati na okoli in začela kričati:
"Jack! Emma! Jack! Emma!"
Ni ju bilo, zato sem pogledala v nebo in...
"Ne! Emma!"
Tist trenutek mi ni bilo nič jasno. Emma je zdaj zmaj in kje je Jack? Je tudi on zmaj? Sem jaz edina ki je obtičala na tem svetu?
Zaslišala sem odgovor.
"Neee..., pojdimo po njih in jih do končno pokončajmo! Pojdimo do njih in jih do končno pokončajmo!"
To je bil Emmin glas. Poznala sem ga bolje kot kdorkoli drug.
Nato sem zaslišala hitre in sunkovite korake. Bil je Jack, a ne sam. V rokah je držal Emmino sestrico Lily.
Hitro sem odhitela do nje.
" Lily! Zbudi se! Prosim!... "
A bilo je prepozno, takrat je bila že globoko v začaranem spancu.