Pisalnica
Poleg ravnateljice je v rdeči parki in jeans hlačah stala vitka rdečelaska srednjih let, v naročju je nosila skupek papirjev, ki mi ga poda, da ga razdelim med sošolce "Učenci pozdravljeni, moje ime je Kate Clarg!" vsi smo skušali zadržati smeh ob rdečelaskinim jodlajočim glasom, a le en ravnateljičin pogled je zadostoval da smo utihnili. "Hvala. Od jutri naprej boste obiskovali mnogo predmetov, ki vam bo pomagalo izpopolniti vaše moči in poznavanje našega sveta, tukaj so vaši urniki in seznam interesnih aktivnosti, učbenike pa dvignete pred poukom pri meni v knjižnici." Nasmehne se in pokaže bele zobe izpod težko rdeče šminke. "Tako. To bo vse za danes in upam, da se vidimo jutri." Počakali smo, da se zvonec oglasi, in se razbežali po hodnikih .
Ko sva hodili skozi zastekljen hodnik je Carina cel čas napeto pogledovala skozi okno. V množici se je zunaj prikazal svetlopolt moški s sončnimi očali in težkem zimskem plašču čeprav je bilo poletje,
ko ga je Carina zagledala se je živčno zdrznila in mi z roko sključila hrbet, tudi ona se je pritajila k tlom, "Ali je še vedno tam" previdno pokukam skozi okno "Ja, ampak zaka…" še preden sem jo uspela karkoli vprašati me je že vlekla za roko po hodniku do vrat rastlinjaka. Carina poskusi pritisniti na kljuko a brez uspeha. Še enkrat se razgleda po hodniku ter me postavi na stražo na vogal, pritajim se ob steno kot prej, ona pa se je posvetila ključavnici. Carina si položi prst na usta in seže v žep, iz njega potegne dve tanki železni žički, ki ju vstavi v ključavnico.
Nenadoma zaslišim približujoče se korake "Pohiti!" zašepetam. Carina zamolklo zarenči, ko se z eno izmed igel zbode v prst in živčno brska po ključavnici. Koraki prihajajo bližje in bližje, nenadoma se zasliši olajšujoči klik. S Carino se v trenutku poženeva skozi vrata ter se prilepiva ob zid, ko zagledam silhueto osebe za zamegljenim steklom poskušam zadrževati dih. Pojava postoji pri vratih, nekaj zamomlja ter zapre in zaklene vrata, ko se koraki nekoliko oddaljijo globoko vdihnem, srce mi v prsih divje poskakuje. V rastlinjaku ni bilo loncev v katerih bi rasle rastline, bil je urejen kot vrt in neizmerno soparen, obdajala ga je piramidasta kupola iz zamegljenega stekla, na vrhu pa je bilo okno skozi katerega je prihajala dnevna svetloba.
"Noter sva, kako pa prideva ven?" zašepetam, Carina mi pogled usmeri v strešno okno, ki je bilo le malce priprto. "Kako pa bova prišli gor?", opazujem Carino kako si sname plašč, iz njenega hrbta pa poženejo krila "Tako", tudi jaz se preobrazim ter se namrščim "Imava samo en problem, v bistvu pol problema", slečem pulover in ji pomaham z edinim krilom na zmajski polovici trupa. "Ja, to bi znal biti problem", "Sicer imam svojo grifonko a dvomim, da bi prišla skozi to špranjo.", skremžim se in razmišljam kako bi me še lahko spravili gor, pogled se mi ustavi na prijateljici in obraz se mi prikrade nasmešek, Carina opazi, da gledam vanjo ter se smehljam "Na, a niti pomisli ne na to", "Lahko vsaj poskusiva?" jo proseče pogledam, še preden mi lahko kljubuje, se znova zaslišijo koraki. "Hitro, skoči gor" oklenem se ji okoli ram, in Carina z muko zamahne s krili, z vsakim zamahom zagodrnja od napora in po petih metrih omaga, trdo sva strmoglavile na tla. koraki so se začeli hitreje bližati rastlinjaku. Carina se pobere odločena, da ji bo uspelo in se ponovno začela dvigati, za meter, za dva, za tri… bili sva že čisto blizu okna in skoraj sem se že uspela prijet za rob, ko so se vrata odprla. Zbrala sem vse moči in naju potegnila ven. Carina je od napora legla na steklo in lovila sapo "Ali.. naju… je…videl…?" v prostor pod nama stopi moški se razgleda levo in desno, nekaj zagodrnja v brado in zaloputne vrata za sabo. Carina se nasmehne ter si obriše pot s čela. Prevalim se na bok in se obrnem proti njej. "Kdo je sploh bil to?", ne odgovori mi, samo vstane in zdrsne po steklu navzdol, ko tudi jaz pristanem na tleh se obrne k meni "stari znanec, ki ga ne rada srečujem", prisiljeno se mi nasmehne in se mi postavi z mano v štric.
Preostanek poti do avtobusne postaje je spremljala tišina, na križišču se ustaviva , Carina končno spregovori z mano "Jaz ne grem s tabo na vlak, pri babici sem naročena na kosilo", nadane si kapuco ter mi pomaha, in že izgine za vogalom. Izgleda, da moram sama na vlak, upam da tokrat ne bom zaspala. Ko pridem domov lahko malo preizkusim lok, čakaj?! Lok sem pozabila v šoli! V paniki sploh ne opazim pojave, ki se pojavi za mano. "Hej!" zdrznem se kot, da sem videla duha in se zasukam na petah proti glasu, ki me ogovarja. "Ali iščeš to?" pred mano stoji visok, vitek fant z sinje modrimi očmi ter z lasmi belimi kot sneg "Videl sem te, da si ga spustila na hodniku, ko sta s prijateljico šli nekam.", reče in mi v roke pomoli lok "Ja.., hvala. Oh, Kako sem nerodna, da sem ga tam pustila." Nasmehnem se mu a v glavi paničarim. Kaj če naju je videl?! Kaj , če je povedal Crowovi?! Zakaj me spreletava srh ob tem tipu?! Zresni se Layla! Samo pograbi lok in pojdi na vlak! Ko se končno spet zdramim, se mu v eni sapi zahvalim "Še enkrat hvala, mudi se mi na vlak, adijo!", "Lahko te spremim, če hočeš?", brez da bi čakal na moj odgovor me že prime pod roko in se z mano odpravi proti vlaku.
_______________________________________________________________________
Ta del je spet vzel veliko dlje kot sem pričakovala, šola je, nimam kaj. Kot vedno, potrudila se bom pisati kvalitetne, dolge dele a jih zaradi redkega objavljanja verjetno malo kdo sploh še bere, ker je veliko dobrih zgodb na pisalnici, vseeno sem pa hvaležna tistim, ki kljub mojemu objavljanju še vedno berete mojo zgodbo:relaxed:. Če želite lahko objavim vse svoje dele za nazaj v enem besedilu.
Lp Bird Lover
Ko sva hodili skozi zastekljen hodnik je Carina cel čas napeto pogledovala skozi okno. V množici se je zunaj prikazal svetlopolt moški s sončnimi očali in težkem zimskem plašču čeprav je bilo poletje,
ko ga je Carina zagledala se je živčno zdrznila in mi z roko sključila hrbet, tudi ona se je pritajila k tlom, "Ali je še vedno tam" previdno pokukam skozi okno "Ja, ampak zaka…" še preden sem jo uspela karkoli vprašati me je že vlekla za roko po hodniku do vrat rastlinjaka. Carina poskusi pritisniti na kljuko a brez uspeha. Še enkrat se razgleda po hodniku ter me postavi na stražo na vogal, pritajim se ob steno kot prej, ona pa se je posvetila ključavnici. Carina si položi prst na usta in seže v žep, iz njega potegne dve tanki železni žički, ki ju vstavi v ključavnico.
Nenadoma zaslišim približujoče se korake "Pohiti!" zašepetam. Carina zamolklo zarenči, ko se z eno izmed igel zbode v prst in živčno brska po ključavnici. Koraki prihajajo bližje in bližje, nenadoma se zasliši olajšujoči klik. S Carino se v trenutku poženeva skozi vrata ter se prilepiva ob zid, ko zagledam silhueto osebe za zamegljenim steklom poskušam zadrževati dih. Pojava postoji pri vratih, nekaj zamomlja ter zapre in zaklene vrata, ko se koraki nekoliko oddaljijo globoko vdihnem, srce mi v prsih divje poskakuje. V rastlinjaku ni bilo loncev v katerih bi rasle rastline, bil je urejen kot vrt in neizmerno soparen, obdajala ga je piramidasta kupola iz zamegljenega stekla, na vrhu pa je bilo okno skozi katerega je prihajala dnevna svetloba.
"Noter sva, kako pa prideva ven?" zašepetam, Carina mi pogled usmeri v strešno okno, ki je bilo le malce priprto. "Kako pa bova prišli gor?", opazujem Carino kako si sname plašč, iz njenega hrbta pa poženejo krila "Tako", tudi jaz se preobrazim ter se namrščim "Imava samo en problem, v bistvu pol problema", slečem pulover in ji pomaham z edinim krilom na zmajski polovici trupa. "Ja, to bi znal biti problem", "Sicer imam svojo grifonko a dvomim, da bi prišla skozi to špranjo.", skremžim se in razmišljam kako bi me še lahko spravili gor, pogled se mi ustavi na prijateljici in obraz se mi prikrade nasmešek, Carina opazi, da gledam vanjo ter se smehljam "Na, a niti pomisli ne na to", "Lahko vsaj poskusiva?" jo proseče pogledam, še preden mi lahko kljubuje, se znova zaslišijo koraki. "Hitro, skoči gor" oklenem se ji okoli ram, in Carina z muko zamahne s krili, z vsakim zamahom zagodrnja od napora in po petih metrih omaga, trdo sva strmoglavile na tla. koraki so se začeli hitreje bližati rastlinjaku. Carina se pobere odločena, da ji bo uspelo in se ponovno začela dvigati, za meter, za dva, za tri… bili sva že čisto blizu okna in skoraj sem se že uspela prijet za rob, ko so se vrata odprla. Zbrala sem vse moči in naju potegnila ven. Carina je od napora legla na steklo in lovila sapo "Ali.. naju… je…videl…?" v prostor pod nama stopi moški se razgleda levo in desno, nekaj zagodrnja v brado in zaloputne vrata za sabo. Carina se nasmehne ter si obriše pot s čela. Prevalim se na bok in se obrnem proti njej. "Kdo je sploh bil to?", ne odgovori mi, samo vstane in zdrsne po steklu navzdol, ko tudi jaz pristanem na tleh se obrne k meni "stari znanec, ki ga ne rada srečujem", prisiljeno se mi nasmehne in se mi postavi z mano v štric.
Preostanek poti do avtobusne postaje je spremljala tišina, na križišču se ustaviva , Carina končno spregovori z mano "Jaz ne grem s tabo na vlak, pri babici sem naročena na kosilo", nadane si kapuco ter mi pomaha, in že izgine za vogalom. Izgleda, da moram sama na vlak, upam da tokrat ne bom zaspala. Ko pridem domov lahko malo preizkusim lok, čakaj?! Lok sem pozabila v šoli! V paniki sploh ne opazim pojave, ki se pojavi za mano. "Hej!" zdrznem se kot, da sem videla duha in se zasukam na petah proti glasu, ki me ogovarja. "Ali iščeš to?" pred mano stoji visok, vitek fant z sinje modrimi očmi ter z lasmi belimi kot sneg "Videl sem te, da si ga spustila na hodniku, ko sta s prijateljico šli nekam.", reče in mi v roke pomoli lok "Ja.., hvala. Oh, Kako sem nerodna, da sem ga tam pustila." Nasmehnem se mu a v glavi paničarim. Kaj če naju je videl?! Kaj , če je povedal Crowovi?! Zakaj me spreletava srh ob tem tipu?! Zresni se Layla! Samo pograbi lok in pojdi na vlak! Ko se končno spet zdramim, se mu v eni sapi zahvalim "Še enkrat hvala, mudi se mi na vlak, adijo!", "Lahko te spremim, če hočeš?", brez da bi čakal na moj odgovor me že prime pod roko in se z mano odpravi proti vlaku.
_______________________________________________________________________
Ta del je spet vzel veliko dlje kot sem pričakovala, šola je, nimam kaj. Kot vedno, potrudila se bom pisati kvalitetne, dolge dele a jih zaradi redkega objavljanja verjetno malo kdo sploh še bere, ker je veliko dobrih zgodb na pisalnici, vseeno sem pa hvaležna tistim, ki kljub mojemu objavljanju še vedno berete mojo zgodbo:relaxed:. Če želite lahko objavim vse svoje dele za nazaj v enem besedilu.
Lp Bird Lover
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Komaj čakam novi del! KARINA JE MOJA NAJLJUBŠA.
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
