Najprej, da smo si na jasnem. To ni objava s katero bi iskala lajke, oglede... Če hočeš poglej če nočeš tudi prav.
Danes sem objavila dvajseti del moje zgodbe. In prešinilo me je nekaj in šla sem prebrat vse dele moje zgodbe za nazaj. Ves čas se trudim odgovoriti in se zahvaliti za vsak komentar posebej in ko sem danes gledala za nazaj sem odgovorila, še na tiste, na katere prej nisem. Moj namen danes je vsem reči ena velika HVALA. Ko berem komentarje, LEPE komentarje, pa ni važno ali na blogu, pisalnici... Me to dobesedno poboža po duši. Ko vidim, da nekateri komentiraj PRAV VSAKO objavo, da ti sledijo. Hvala tudi, tistim, ki si objavo samo ogledate. Hvala vsakemu naročniku posebej. Ko sem danes nekaj ur po tem ko sem objavila zgodbo pogledala komentarje pod njo sem videla enega, ki se me je posebej dotaknil. Ne bom ga poimenovala, saj nočem nikogar vžaliti, veste, da mi vsaka lepa beseda veliko pomeni. Na Pilovi spletni strani sem registrirana samo dober mesec, ampak imam občutek, da sem sprejeta. Da sem v neki skupnosti, kjer smo vsi enakopravni. Zato mi je všeč ta stran. Ne vemo kako izgleda nekdo drug, ne poznamo njegovih navad, se pa vseeno spoprijateljimo in povežemo. Si pomagamo in poiščemo pomoč. Za to objavo sem se odločila pol minute preden sem jo začela pisati. Nekaj mi je kliknilo v glavi. Ko prebereš lepo besedo, pa naj bo samo ena med stotimi objavami se te dotakne. Najbrž se sliši kot nakladanje in najbrž nihče ne bo tega prebral. Če pa bo kdo, bi rada, da ve, da smo tukaj sprejeti vsi. Neglede na navade, vero, izgled... Tega tukaj nihče ne vidi.
Sedaj res nevem, kako naj to zaključim, zato bom rekla samo RADA VAS IMAM!