Živjo!
V prejšnji objavi sem pisala o fantu, ki je vame, pa je preveč sramežljiv, da bi se pogovarjala v živo. Ampak... zdaj sem začela razmišljati še o sebi.

Tudi jaz nisem vedno pogumna. Včasih si želim nekaj reči, pa me ustavi strah.
Kaj bo rekel? Bom izpadla čudno? A se bo smejal? A me bo sploh razumel?
In potem raje ostanem tiho. Čeprav bi si želela, da ne bi. Da bi bila ena izmed tistih, ki kar samozavestno rečejo "hej" ali "greva na klepet?"

Ampak nisem. In mogoče je tudi zato ta zgodba s tistim fantom še bolj zapletena.
Ker sva si mogoče podobna. Oboje bi si želela pogovor – pa si nobeden ne upa začeti.

Včasih imam občutek, da je z mano kaj narobe, ker preveč razmišljam in premalo naredim.
Ampak potem pomislim – mogoče pa nas je več takih. Mogoče nismo vsi rojeni za "ful samozavestne trenutke", pa vseeno si želimo bližine in iskrenih besed.

A se še kdo kdaj tako počuti?

> Mogoče ne rečem vedno naglas, kar čutim...
Ampak moje misli govorijo glasneje, kot si kdo misli.
In mogoče... ravno v tišini je včasih skrita največja iskrenost. :crescent_moon:

> Hvala vsem, ki si vzamete čas in kaj napišete. 🩷 Vaši odgovori mi res veliko pomenijo, pa čeprav mogoče tega ne pokažem z velikimi besedami. :blush: