Ok. Tudi če te ne poznam, si mi všeč, in nisi ničvredna, ker je vsak človek, na svetu, zato, da ga naredi boljšega, in na njem pusti svoj pečat.
Jaz sem na svoji šoli nova, in se zelo bojim svojih sošolcev. Tudi starih sem se bala, ker me zafrkavajo. Tudi jaz z nikomer v šoli skoraj, da ne govorim, in v razredu sem jaz ta čudna. Moji učitelji pravijo da sem posebna, ker sem zelo uspešna, ampak delo z drugimi mi ne leži. Jaz, ne dobivam, napade panike, ampak asmatične napade.
No, lahko probaš, se vem da zveni neumno, ampak se pogovarjati z sliko, ali pa probaj prepričati mamo naj ti kupi npr. Psa. Ker raziskave kažejo, da pasja družba pozitivno vpliva na socialne veščine posameznika.
Psu lahko poveš vse, on te bo poslušal. Najboljša izbira je zlati prinašalec, saj je kot ustvarjen za otroke, prav tako pa se ne boš počutila osamljeno, saj bo ves čas ob tebi, in z tabo.
Če se pa bojiš psov, pa kakšno drugo živalico.
In z časom, ko bo pes, ali druga žival, ob tebi boš pridobila na samozavesti, in se boš upam lahko vsaj probala pogovarjati z svojimi vrstniki.
Pes je meni najboljša izbira saj ti bo dal vedeti da, te ima rad.
In ne skrbi, če rabiš pogovor mi lahko vedno pišeš v moj kotiček. In ni se me treba bati, ker sem mlajša od tebe, z podobnimi težavami le v manjši meri, aja in jaz nimam antidepresivov in teh reči. No ni važno, glavno je da veš, da ti lahko vedno pomagam.

Lysm,
BEGO :heart::bird:

Hej,
malo zamujam, vendar upam, da bos to sporocilo vseeno prebrala.
Jaz nimam nicesar diagnosticiranega, ampak vseeno imam tezave. *stara sem 16,5 let in sem koncala prvi letnik*
V soli se mi je zelo tezko druziti s sosolci, pa tudi na splosno se zelo bojim pogovarjati z ljudmi. Dobro se pocutim samo z majhnimi otroki. Ko moram imeti stike in se pogovarjati ne bi rekla, da imam panicne napade, saj sem od malega navajena vse zdrzati in ne kazati tezav drugim. Zato pa potem doma oz ko sem sama premisljujem in analiziram vsako malenkost, vsak dan zaradi tega tudi jocem, nimam koncentracije in se slabo pocutim. Ves cas me skrbi, kaj si bodo ljudje mislili, imam nekaksne paranoice obcutke da me vsi prikrito sovrazijo, da nekaj naklepajo proti meni, v vsaki besedi iscem drugi pomen in sem ljubosumna na druge... Verjetno so vse to povzrocile slabe izkusnje. Ko sem o tem povedala starsem so me samo nadrli, naj se prisilim, ker nisem normalna in me bodo poslali k psihiatru *to je pri nas nekaj taksnega kot norisnica*.
Ne vem vec, kaj naj naredim. Dobro se pocutim samo pri pogovarjanju prek sporocil, ko me nihce ne opazuje in lahko premislim, kaj bom napisala.

Vem, da sem cisto zasla in se smilim sama sebi. To ni bil moj namen, zelela sem ti povedati, da nisi sama v svojih tezavah, da je nekje nekdo, ki se podobno pocuti. :heart:

Napisala si, da bi ti prav prisel kaksen prijatelj. Ce zelis ti lahko pustim snap ali ig, da se malo pogovarjava... (s to ponudbo sem mogla kar preko sebe, ker se mi zdi, da sem cisto prevec vsiljiva in a ves.. Kaj si bodo pa ljudje mislili.. :sweat_smile:)

Poskusi si zapomniti, da je vedno nekje nekdo, ki te ima rad, ceprav morda tega ne ves. Nikakor nisi osovrazena in vsak se rodi z namenom. Mogoce se ne ves, kaksen je tvoj, a bos ze ugotovila. Imas se cas...:slight_smile:
Ni nujno, da si nenormalen ali cuden, ce ti ni prijetno v veliki druzbi ljudi. Vsakega veseli kaj drugega in to dela nas svet raznolik. Pomembno je, da se ne silis v situacije, kjer se pocutis se slabse... Uzivaj v stvareh, ki te veselijo (in vsake toliko poskusi kaj novega... Mogoce odkrijes svon novi najljubsi hobi).