živjo
nočem pretiravati, pisati celotne svoje življenske zgodbe ali se komu smiliti. v resnici sploh ne vem zakaj to pišem.
ne vem, kaj je narobe z mano. mati je imela raka ko sem bila stara 12 in v sporih večkrat za bolezen okrivi mene. ko sem bila majhna očeta velikokrat ni bilo zraven. sedaj se vedno bolj kregamo in vedno mi pravita da sem egoistična in vse najhujše.
mati je imela tudi 3 splave in včasih se sprašujem če bi morala jaz biti ena ized njih. preveč razmišljam o slaih stvareh.
razmišljala sem že da bi se poslovila za vedno. bila sem na sredi tega da to storim, a si nisem upala. mogoče si tokrat bom. ne vem.
mati in oče sta zadnjič izvedela za moje črne misli in imeli smo pogovor. upala sem, da bo po tistem kaj bolje in da mi bosta pomagala priti ven iz te praznine. po enem tednu sta na to samo pozabila. ne branim se iti k profesionalnemu terapevtu, edino ne želim iti k šolski psihologinji kot je predlagala mati.
poleg tega imam tudi zelo slabo samopodobo. vedno od sebe pričakujem več, kot sem v resnici zmožna in enako delajo moji starši. ne vem več kaj naj naredim. težko se mi je pogovarjati o tem, zato raje pišem.
do tistega pogovora se nisem še nikomur zaupala. sem edinka in imam dobre prijateljice ampak se mi zdi da me nebi razumele.
mogoče mislite da pretiravam ker se vse povedala na kratko ampak bi prosila za vsakršni nasvet.

hvala vam