Hej!
Kako naj začnem?
Moja mama je pred meseci spoznala enega moškega - kličimo ga B. Najprej vse kul, dobro sem se razumela z njim..
Potem pa mi je pomotoma poslal eno sporočilo, katerega ne bi rada citirala (namenjeno je bilo moji mami). To mi je poslal pet minut pred zelo pomembnim nastopom - pevskim - in lahko si predstavljate kako močno sem mogla potlačiti ves strah in traumo (nisem vedela, da je bila pomota).
Ene dva meseca sem se ga potem izogibala, dokler nista onadva (mama in B) na to pozabila - jaz nisem.
Potem je bilo spet vse v redu, počitnice so se začele, šli smo na morje itd. itd.
Dva meseca nazaj pa se je začel - ta B - drugače obnašat do mene.
Začel mi je ukazovat kot da je on moj oče - moj oče je drugače mrtev če bi kdo spraševal -, me ocenjevat, mi pridigat (ne na lep način)...
Delal je nesramne primerjave in začela sem se počutit odveč, kot da ne spadam več v to družino. Mama se je na nek način strinjala z njim, tak da nisem imela kaj.
Nato je bilo spet do zdaj približno v redu... kaj govorim, ni bilo, bilo je isto.
A tu se še moja zgodba ne konča. Prejšnji teden je začel s še eno primerjavo, ki me je spravila na tla. Začel me je primerjati z devetindvajset let starejšo žensko, mojo mamo. Začel me je primerjat kaka sem jaz in kaka je ona, da morem postat takšna kot je ona.. pa govoril je da sem razvajena, da je mama zamočila pri moji vzgoji, da ne znam pospravljat, da sem lena in take in podobne stvari.
A kaj je resnica? Resnica je, da se jaz trudim. 24/7 se trudim. Kaj naj še? Mi lahko prosim kdo pove, kaj naj še drugega kot to, da se trudim po najboljših močeh?
Zadnje čase slišim samo:
''(moje ime) tu še nisi pospravila!''
''Glej, kaki kup perila imaš za zložit! Kaj si delala do zdaj?!''
''Pomagaj bolj!''
Na tleh sem ljudje, na tleh. Ne morem več poslušat ocenjevanja B-ja, preveč je... Ne morem...
Kaj naj naredim? Na začetku počitnic sem bila že v depresiji in nočem bit še enkrat. Nimam nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila.
Kaj naj?
On the ground