Hejvsem skupaj. Vedite da mi jo to zelo težko napisati in sem si že res dolgo želela saj sem želela pomoč. Kakor že vidite v mojem naslovu se gre ta zadeva o moji debelosti. To besedilo, ki ga bom sedaj prilepila sem napisala za eno zgodbo potem pa sem se odločila da je raje ne bom objavila in sem samo napisala kar si mislim, zato je vse v preteklosti. Tukaj je:

Ko sem bila mlajša sem bila suha a bolj ko sem rastla bolj sem postala debela. Pri desetih sem bila okoli petdeset kil težka in to se mi je zdelo zelo grozno. Bolj ko sem rastla bolj sem se širila. Pri dvanajstih sem bila okoli osemdeset kil. Sovražila sem svoje telo. Težko mi je bilo gledati sama sebe v ogledalo. Videla sem samo napake. Tudi pripombe mojega brata niso bile najlepše. Z vseh koncev sem slišala naj jem manj sladkarij a priznam da sem bila odvisna. Enkrat ko sem bila pri babi in dediju je dedi rekel da jaz in moja starejša sestra morava shujšati. Vem da ni hotel reči nič slabega a v tistem trenutku sem bila zelo užaljena in k njemu na obisk nisem šla dva meseca. Vse okoli sebe sem sovražila. Čez nekaj časa sem postala depresivna zaradi moje postave. Nehala sem kazati svojo kožo. Podzavestno sem spustila svoje lase tako da so prekrila moj obraz saj nisem hotela da me kdo gleda. Postala sem vse bolj in bolj samotna. Postalo mi je tesno ko sem bila okoli preveč ljudi. V šoli so bili vsi tako suhi, kot palčke. Zato sem sovražila vse okoli sebe. Imela sem tudi sosošolke ki so vedno nosile krop top in pajkice ki so jim bile zelo oprijete. Seveda sem bila ob pogledu nanje zalo nesrečna in se še bolj ovila v svoj pulover. Vsi sošolci so se me izogibali zaradi tega ker sem se jim zdela tečna, grda in celo en sošolec je izjavil da sem bila kot hlod, drug da so vse sošolke iz našega razreda take palčke razen mene ki sem bila kot en slon. Poskušala sem najti pomoč pri učiteljici a mi ni ne vem koliko pomagala. Res je da me je poslušala kar mi je pomagalo a nisem hotela tudi pred njo ustvariti take scene da bi jo začelo skrbeti zame. Vedno kadarkoli sem šla ven oziroma okoli ljudi se mi je zdelo kot da me vsi obsojajo. Ne vem zakaj ampak se mi je zdelo da me je vsak človek obsojal. Ne glede na to kje sem bila. Vedno sem mislila da so me vsi obsojali. Vsi so mi pravili da sem zelo dobra po srcu a to meni ni nič pomagalo. Res je da sem sama večkrat vedela kje in kako vskočiti in pomagati a nikakor nisem vedela kako naj sem si všeč. Ljudje vedno pravijo da je treba najprej začeti sam sebe ceniti za to da bi te lahko drugi začeli spoštovati. Pri športni mi je začelo biti vse bolj in bolj nerodno in vedno sem imela ko sem odšla ven iz stanovanja zelo majhen top ki je moje prsi zelo zmanjšal in zato sem morala plačevati dobro rdečo ureznino v hrbet po vsakem dnevu. Jaz tudi plešem in tam so velika ogledala in ne morem se gledati v njih. Ko gledam kako so vsi na plesu tako suhi in potem pogledam sebe se počutim kot črna ovce. Ples hočem tudi opustit saj kot sem že prej povedala zaradi moje debelosti in dodaten razlog je da me učiteljice sovraži. Nedavno sem imela nesrečo in sem si močno poškodovala trtico in ko sem učiteljico pri plesu prosila če se lahko usedem za par minut nam je začela na dolgo in široko razlagati kako sem preobčutljiva. Na koncu sem vseeno morala še celo uro plesati. V šoli nisem imela veliko prijateljic. V bistvu sem imela samo eno ki se je dobesedno pogovarja z mano a je pri njej tako da ima neko grozno bolezen in je že več mesecev ni v šolo. Zato sem sama. Na plesu imam veliko prijateljic zato me edino to še vleče na ples. Najbrž se do zdaj sprašujete zakaj nisem še povedala staršem. Resnica je da jim nočem povedati saj bi mi potem posvečali dodatno pozornost, kar pa mi ni prijetno. Tako ali tako ne bi razumeli.
Upam da ni predolgo. Prosim če ste prišli do sem mi svetujte kaj. Zavedajte se da mi je zelo težko prenehati s hrano saj sem odvisna tako da nobena dieta ne bo pomagala. Aha samo da povem da sem sedaj stara dvanajst in tehtam 82 kg (to mi je bilo tako težko napisati). Žalim ostati anonimna zato prosim ne sprašujte kdo sem.
Anonimna