Torej mene ljudje velikokrat uprašajo zakaj se tako obnašam do mojih staršev, ker pač vpijem na njiju in dvomim, da kdo razume zakaj.
Moje življenje je pač drugačno in drugačno od življenja večine. Nebi rada šla v detajle, ampak vsak dan od kar pomnim upijeta na mene. Mentalo se počutim nestabilno, vsak dan jokam. Odrastla sem prehitro, ker sem se mogla sama naucit brat, pisat, use, pac nikoli nisem mela nekoga, ki bi me lahko učil take stvari, poleg tega pazim na brata, jiva učim stvari, ki jih onadva nista. Moja mama je zelo mlada, 17let starejša od mene in mogoče je za njeno razpoloženje krivo, to da tudi ona nikol ni imela otroštva. Ljudje govorijo kako sem lahko hvaležna, ker imam tako ljubeznive starše, ampak ne vejo ka se dogaja za štirimi stenami in kaj sem prestala. Nikoli jima nebom mogla oprostit tega kar sta mi naredila, niti za to kar sta nardila mojima bratoma. Res si ne prestavlam da bi lahko zdržala še en dan po osemnajstem rojstnem dnevu, pod isto streho, najrajebi samo šla, šla čim dlje in nikoli prišla nazaj. Res nevem kaj naj. Včasih bi rada samo zbežala in pozabila na vse kar je bilo.