Tudi jaz sem bila, ne dolgo nazaj občutljiva, vendar po nepradvideni operaciji sem začela malo bolj razmišljati, kako se moraš postaviti zase. Takrat so mi šli zdravniki na živce, rekli so mi, da določenih stvari ne smem delati, a jaz sem jih vseeno. Zakaj? Zato ker jaz bolje poznam svoje telo, kot pa oni, zato, ker jaz vem, da sem pripravljena, da to zmorem in na koncu, ko sem naredila to stvar, se ni nič spremenilo. Večkrat sem sedobesedno zadrla na zdravnike, ker včasih dobesedno niso imeli smisla. Vendar mi ni niti malo žal da sem se postavila zase in povedala svoje mnenje. Razmišljala sem o tem, kako moramo biti hvaležni, da smo bili postavljeni v to telo, v katerem smo, zato ker nikoli ne veš, kdaj se ti bo zgodilo npr. da kar čez noč postaneš invalid ( jaz sem bila na robu tega, da bi postala invalid in zdaj razmišljam, koliko stvari ne bi morala početi in sem res hvaležna, za to, da so me operirali 5 ur prej, kot pa je bila druga opcija ) . Zavedaj se, da si popolna, lepa, zato, ker če si ustvariš dobro predstavo o sebi, boš tudi ostala samozavestnejša. Če te zbadajo samo reči sama v sebi fu*k you. Oni niso vredni tvoje pozornosti. Nima smisla, da se ukvarjaš z njihovimi misli o tebi, osredotoči se na svoje misli o sebi.
Oprosti, da sem se tolkiko razpisala, ampak morda ti bo pomagala tudi moja zgodba.