Hej hej!
Tukaj ni vprašanja, samo dajte predloge kako se znebiti strahu da bi bila zapuščenec ali zapustitelj, in kako mislite da bi si popestrila starost na ravni ki bi bila primerna za ljudi ki niso več sposobni dati noge za glavo kakor v mladosti.
Torej, moj problem je da imam nekakšen strah pred zapuščanjem(beri naprej če ne razumeš), pa tudi zvezo. Vsakič ko vidim fanta ki bi mi bil lahko všeč, ali da bi lahko hodila z njim, se ustrašim. Bojim se konca. Redki so ki v prvo najdejo true love. Ne vem niti kako se obnašat pred prijatelji. Lahko jim pomagam s čimerkoli in kadarkoli, razumem vse njihove težave, a če bi bila vedno tam in vedno super in fajn bi ljudje mislili da sem popolna, kar pa nisem. Morda ne vidite problema. Popolna si! Jej a ni to super. Fora je da pri nas to ljudje zamerijo. Mislijo da niso dovolj dobri zate, ali pa pravijo da ne razumeš stvari ki jih morijo, ker Ti si pa vedno vredu. Ampak nisem vedno. To pedstavlja tudi nekakšno težavo v zvezi, morda bo fant mislil da sem preveč popolna.
V zvezi bi jaz rada imela svobodo. Spet problem, morda bo fant mislil da mi je vseeno zanj, ali pa me bo šel varat, čeprav ne morem priznati da tega jaz ne more, narediti. To bi me najbolj potrlo, da bi me fant varal. Morda je najbolje da bi mu rekla naj mi takoj pove če misli biti z drugo, kajti bolj boli dejstvo da te je pustil ker je našel novo ljubezen kot pa to da bi mi lagal in prikrival stvari. Nevem kakšna naj bom. Kakor pa sem rekla moja največja težava je strah pred ločitvijo. Bojim se tega da bi me ljudje zapuščali, da bi jih izgubila. Vem kako je ko ti manjka velik del življenja, ker ga ni več. Moje mami se ne spominjam, ne čutim take izgube kot drugi. Ta občutek je drugačen. Pri meni je del mene izginil in ne morem ga dobiti nazaj. Manj ljudi kot spustiš v svoje življenje, manj jih lahko izgubiš.
Načrtujem tudi da bom ko bom dobila dovolj denarja odšla. Odšla bom po svetu. In že prijatelje je težko zapustiti, pa družino, le kdaj bom prišla nazaj? Morda čez tri leta, ali pa morda pet? zveza na daleč pa.... Morala bom končati. In spet bom izgubila nekoga.
Imam pa še en strah. Bojim se starosti. Morda je čudno da to razmišljam že zdaj, ampak bojim se štiridesetih let, pa petdesetih, pa vse naprej. Kaj bom delala takrat? Morda bom imela otroke, moža in službo. Ampak ne bojim se družine, bojim se ponavljajočega ritma. Ko greš v službo, pa prideš dobov pa narediš kosilo pa urediš hišo, potem greš pred televizijo, greš spat pa se spet zbudiš, greš v službo.... Nočem živeti tako. Želim da bi bil vsak dan drugačen od drugega. Nevm niti kje želim živeti, hkrati bi rada spala pod milim nebom nekje v afriki, pa v hiški na drevesu nekje v džungli, majhni koči na antarktiki, enosobnem stanovanju v Kaliforniji.... Moj duh želi biti svoboden, a če bom imela dom in družino ne bom imela časa da potešim željo po osvoboditvi iz okov ki jih bom morda dobila. Še en razlog zakaj se bojim zveze. Ampka fora je tut v tem da bom bila v letih. Ne bom več zmogla kar sem nekoč. Kar lahko delam zdaj in pri dvajsetih, če se bom pri pedeseth odpravila na potovanje kakršnobi lahko šla pri dvajsetih, bi se lahko poškodovala. Pa tudi nočem biti tista babica ki ves čas kvačka in gleda nadaljevanke ter peče piškote, ali pa stara gospa ki hodi okoli do prijateljev skupaj s psom ker ji je doma dolgčas. Sploh nočem biti stara. Včasih dejansko pomislim da bi se ubila ko bi bila stara trideset ali štirideset let. Pa ne zato ker je življenje bedno, ampak zato 1. da bi videla kam greš po smrti in 2. da mi ne bi bilo treba živeti v ponavjajočem se, dolgočasnem ritmu življenja ki ga ima večina ljudi.
LP
SlanaČokolada