Stopila sem na prag šole, vsa prestrašena in nervozna. V prsih me je stiskalo in moje telo je otrpnilo. Spet je bila tesnoba. Zavita okoli mene kot piton brez kakršnega kančka veselja. V mojo glavo je, tako kot vedno, vsiljevala vse možne situacije, konce in predsodke. Dušila me je in počutila sem se nemočno. Moje roke in noge so se tresle izven moje kontrole. Kisika pa je bilo v mojih pljučih vedno manj in...
Iz kotična oči sem zagledala osebo. Osebo, ki jo sovražim, iz dna srca sovražim. Moje telo je nenadno dobilo odločne in samozavestne gibe. Moja glava se vzdignila visoko in moja hrbtenica se je vzravnala. Moje misli so govorile: "pokazati moram da sem boljša". Moje srce pa je še vedno živčno bilo zavito v vedno debelejšo plast tesnobe. In tako sem pogumno vstopila skozi šolska vrata v hodnik.
Našla sem svoj razred in se hitro usedla na prosto mesto. Bila sem zadnja, saj sem zamujala na prvi šolski dan. In opazila sem, da popolnoma nihče v razredu ne izgleda nevarno, nihče me ne ocenjuje. In kljub tesnobi, ki sem jo še vedno čutila v srcu sem zbrala pogum in se predstavila.

Tesnoba je načeloma moja ovira, ampak je včasih koristna, da sem lahko najboljša verzija sebe pred ljudmi, ki me sprejmejo. Z tesnobo sem se naučila živeti in jo uporabljati na način s katerim pokažem najboljšo sebe. Preoblikovala me je v močno in samozavestno osebo. Me je pa naučila, da so nekatere stvari na svetu samo zato, da nas uničujejo in mi dmo tisti, ki ji pustimo, da nas podredijo ali pa nas izoblikujeju