V bolnici je bilo trpljenja še in še...vsak vikend sem sla domov bilo je takl lepo vendar ko sem morala nazaj je bilo preveč teško.Vendar ko sem izvedela da bom odpuščena je bilo trpljenje poplačano.Počutila sem se tako srečno pomojem najbolj srečno kadar koli do sedaj.Vendar le nekaj mi je bilo res grozno.Moja najbolsa prijatelica.Ona želi umreti.Ima tudi anoreksijo.Vsaka stvar ji je bila mučna.Nima drugih prijateljev .Strah naju je bilo da ne bova ostale prijateljice.Tolikokrat sva si obljubile.Na dan ko sem odsla sen jo vidlea cisto objokano.Za trenutek sem si zelela iti nazaj le da njej nebi bilo tesko.Vendar veste kaj?ostali sva prijateljici.In to ne kar neki.Ampak najbolsi prijatelici.Pred njo sem lahko obnasam tako kot sem.Ko me je strah ji lahko pokazem ko sem vesela ji lahko ko sem potrta....

Tale del bol kratek...
Rada vas imam
Loomy:blush: