zdravo! Lahko me kličete Vrana. In to je moja zgodba. Mama pije, oče pa si zakriva oči pred resnico da jaz in moja sestra Sinička (to je moj vzdevek zanjo) trpiva. Ko ugotovi da nima denarja za alkohol vedno obtoži mene in me kaznuje. Kaznuje po svoji izbiri. Včasih me samo udari včasih pa me za več dni zapre v kletno sobico. Tam sem brez hrane in vode sama. Tako sama da sem popolnoma nevajena živeti z drugimi ljudmi.

Nek prazen večer sem si prpravljala suh kruh z margarino. Za maslo nismo imeli. Tedajci v hišo prihrumi oče in naju s Siničko nabaše v avto, popolnoma brez prtjage, ničesar. In potem smo se kar odpeljali preč od hiše ki zaudarja po alkoholu in znoju. Vse v njej je razpadalo, tako pohištvo kot družina. Po tistem dnevu je bilo vse drugače. Živeli smo v veliki topli hiši z rumenimi stenami polni čipkastih okraskov. Oče me je vpisal v novo šolo siničko pa v vrtec.
In tako se je zgodilo. Prvič po dolgem času sem šla iz hiše, občutila veter na svojih licih in sončne žarke ki so se odbijali od streh hiš. In potem so prišli ljudje, vseh barv, spolov in velikosti. V svojih mislih sem si dopovedovala da ne buljijo vame, da samo hodijo mimo. Začela sem si domišljati njihove grde ali pa zijajoče poglede vame in da je vsak njihov gib namenjen grožnji meni. Kmalu nisem več prenesla pogleda nanje zato sem stekla. Tekla sem stran od pogledov, strahu. Tekla sem ker mi ni preostalo drugega. Ta dan sem prešpricala šolo. In tudi naslednji. Tja sem šla šele po tednu dni. Prispela sem v zgradbo polno živih teles ki so me opazovali, se zaletavali vame v mojo kožo. Vsak dotik je bil drugačen. In ob vsakem sem si še manj želela naslednjega. Izogibala sem se pogledom in se poizkušala ne zmeniti za veliko gmoto ki sem jo imela v želodcu. Preživela sem vsak dan. Naučila sem se živeti po malo. Ampak počasi so obrazi drugih postali nejasni in se kasneje spremenili v maminega. Čisto vsak je imel njene gubice ob očesih njene sive prazne oči in upadel obraz. Čisto vsak izmed njih me je očitajoče gledal in spominjal na njen izraz tik preden me je nahrulila da sem jo okradla. Zbežala sem. Pred črno temo ki me je lovila. In ki mi je bila vedno bližje. Vse se je slabšalo. Nikogar nisem več pogledala. Zaklenila sem se v sobo in tam brala dokumentarne revije ali pa reševala križanke. Čutila sem jo temo pred vrati ki je preže čakala name, zato nisem hodila ven. Ponoči so me dušile solze ki pa kar niso hotele priti. Kopičile so se v meni tako kot čisto vse zadnje čase. Nisem vedela koliko časa sem bila notri in postala sem šibka. Tako sem odprla vrata in šla po hrano. V dnevni sobi je sedel oče in zazijal ob pogledu name. K meni je pristopila še sinička in me objela. Oba njuna obraza sta bila normalna ter taka kot sem se ju spominjala. In takrat sem zajokala in spustila vso temo iz sebe jokala sem in jokala dokler se tema ni prazgubila v različnih sencah kjer je čakala na naslednjega. Na naslednjo žrtev da jo napolni in požre od znotraj.

Zdaj sem vredu. obiskujem še zadnji razred osnovne šole in zbiram pogum da bi šla namamin grob. Izvedela sem da je pred kratkim umrla zaradi odpovedi jeter. In končno, tudi tista tema ki se je v meni skrila ob kakšnih špranjah ali razpokah je odtekla. Zapustila me je a spomini so ostali. Še vedno ne zaupam. In nikoli ne bom.