Albert Wendt: Henrikin strešni vrt in Katherine Applegate: Drevo želja

Albert Wendt: Henrikin strešni vrt
Ilustracije: Linda Wolfsgruber
Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik
Sodobnost International 2019

Katherine Applegate: Drevo želja
Ilustracije: Alenka Sottler
Prevod: Veronika Rot Gabrovec
Založba Ocean 2019

Hrast in brezi
Ja, knjigi o drevesih. Tudi to obstaja. Ampak zares so ta tri drevesa le zavetje dveh dobrih zgodb. Brezi sta sicer drevesni vili, kaj pa drugega – vsi namreč vemo, da v eni noči iz mahu ne zraste drevo, še manj dve drevesi. In govoreči hrast, pa kaj še. Mogoče lahko obstajajo drevesne vile, govoreči hrast pa prav gotovo ne.

Je pa res, da se pod drevesom, na drevesu in v drevesu lahko marsikaj zgodi, in rdeči hrast je s svojimi več kot 200 leti nema priča marsičemu. Dobro, lahko se pretvarjamo, da ni nema, ker govori – zlasti z vevericami pa vranami, dihurji, sovami, rakuni, oposumi – s svojimi naseljenci. Včasih ga mika, Rdečega, da bi spregovoril tudi s Samar, žalostno deklico iz sosednje hiše, ki mnogo noči preždi na njegovih koreninah.

Brezi na Zakrivljeni sedmici ne govorita, a ko deklica Henrike in krovec Hene zadremata v njuni senci, jima v usta nakapljata svoj zdravilni sirup. Čeprav se zdi, da je že to, da sta se pojavili na strehi, zdravilno za vse, ki zaidejo na ta vrt. Ker sta Henrika in Hene dobra, prijetna, ker z odprtimi rokami sprejemata obiskovalce. Ker brezi takoj presadita v škafe, da bi laže rasli. Ker prineseta cvetlične lončke in posadita rože. Ker raci pomagata narediti gnezdo in namesto nje valita jajčka. Ker na streho Hene privleče ležalnike, da lahko Henrikina učiteljica uživa v prostem času. Ker sta dimnikarja vedno dobrodošla in zato lahko Henrike kadarkoli skuha čaj. Ker tudi padec skozi streho ni nič tragičnega, če padeš v pravi družbi. Ker se na strehi lahko tudi zaljubiš.

Prijatelji
Zdi se, da sta brezi krivi, da so ljudje prijazni drug z drugim (le na coprnice nimata takšnega vpliva – ja, coprnice so tudi v tej zgodbi), pri Rdečem pa je malo bolj zapleteno. Večina ljudi ima drevo želja rada, njegovo mogočnost, bohotnost, prekrasne barve. Ampak vsake toliko se pojavijo tudi takšni, ki delajo škodo. Ne samo drevesu, marveč tudi ljudem. Takrat si Rdeči želi, da bi lahko pomagal še bolj. Ko se zdi, da so mu dnevi šteti (hja, žage in gozdarji so že pripravljeni, tako da ne gre le za domnevo ali kruto dejstvo), se odloči – včasih je treba spregovoriti, da se v svet (ali le na domače dvorišče) vrne prijateljstvo ali da se stke novo. Tako je tudi sicer – treba je vedeti, kdaj človek (ali drevo) ne sme več držati jezika za zobmi, kdaj je čas za akcijo. Včasih ne moremo pričakovati, da se bodo stvari zgodile same od sebe ali pa da bo namesto nas vse storil kdo drug – pa čeprav je vrana Bongo zelo dejavna. Včasih je pač treba storiti korak več – no, če si drevo, zna biti to težava. Se splača. Včasih se zgodi le nasmeh, včasih objem, lahko pa se spremeni vse. Tudi to se da.