Kristina Gudonytė: Dnevnik poredne punce

Prevod: Klemen Pisk

Založba Malinc, 2021

Kotrina

Se kdo med vami prepozna v zgornjem odlomku? Jaz se z lahkoto – kot najstnica, pa tudi še zdaj, sem se upirala vsemu. To, da me ima kdo rad, se mi je zdelo precej nepredstavljivo, da bi bila komu všeč, še bolj. To, da bi me starši lahko razumeli, to pa je bilo že več kot znanstvena fantastika, kaj šele, da bi mi s svojimi dejanji radi pomagali.

Kotrini pri njenih 15 letih ni lahko, oče in mama sta ločena, včasih živi pri enem, drugič pri drugem, vmes tudi pri babici, občutek pa ima, da ni nikjer doma, da je vsem nekoliko napoti, očetovo nasilje pa je kaplja čez rob. Zaradi domačih razmer pravzaprav nikomur ne zaupa, resničnost rada obarva po svoje, jo prilagaja, laže. Zares srečna je le, ko bere in ko piše, oboje jo sprošča in ji pomaga pri spopadanju z resničnim svetom.

Spet selitev

Po še enem burnem prepiru z očetom se Kotrina spet preseli k mami in sklene, da se bo očistila slabih navad. A kaj, ko pri mami ni nič manj burno – izkaže se, da ima mama novega partnerja, in to prav soseda, violinista Gvidasa, v katerega je Kotrina na skrivaj zaljubljena že leta. Res kakovosten nastavek za novo sobivanje. Pogovori s prijateljicami ne pomagajo kaj dosti, sploh ker jih Gvidas navduši. Kotrina pa se v samoobrambi začne zapletati v še več laži.

Mama in Gvidas skleneta, da Kotrina potrebuje resnično očiščevalno kuro, in jo želita poslati na tabor zdravega življenja, Kotrina pa svoj upor pripelje na še višjo raven, saj na tabor namesto sebe pošlje sošolko, sama pa se zaplete v tatinski podvig.

Zanka in znanka

Kotrinin pobeg od doma, pretvarjanje in nočno življenje bi lahko postali njena zanka okrog vratu, a ker Kotrina nikakor ni slaba oseba, le precej izgubljena v zahtevnem svetu pomanjkanja ljubezni, se naključja v povezavi z dobroto do nemočne znanke razpletejo v pomiritev. Kotrina najde pot, ne da bi jo zares iskala. In nekaj podobnega se lahko zgodi vsakemu od nas, če so nam jasne vsaj osnovne življenjske stvari. In če se pri bistvenih stvareh odločimo prav, pa čeprav je zlasti v najstniškem obdobju to precej zahtevno – morda bolj kot kadarkoli kasneje.

Gudrun Mebs: Nedeljka

Prevod: Irena Samide

Mladinska knjiga, 2022

Nedeljka živi v domu za otroke, sirotišnici, in je ena redkih, ki nima nedeljskih staršev, le ona in Karli tudi ob nedeljah ostajata v domu. Seveda si postavlja vprašanja, zakaj je tako, zakaj prav ona, je slabša, grša, bolj poredna? A končno se pojavi gospa Fiedler, Ula, ki je daleč od Nedeljkine predstave o nedeljski mami, saj ima kratke lase, štrleča ušesa in nima avta, pa v stanovanju kadi. Ob prvem srečanju je Nedeljka vsa toga, ne zmore reči ničesar in marsikaj gre narobe – a nič zato, tu ni nobene jeze, nobene zamere in naslednjo nedeljo sta spet skupaj. Izkaže se, da sta si podobni, da se druga na drugo navajata z lahkoto, morda prav zato, ker nobena od njiju ni čisto taka, kot bi drugi mislili, da bi morala biti. Predstave o ljudeh so eno, resnični ljudje pa drugo in pomembno je, da znamo prepoznati te, druge.