Renia Spiegel: Renjin dnevnik

Prevod: Jana Unuk

Mladinska knjiga, 2022

Renia

Renia ni izmišljena junakinja, ampak petnajstletno judovsko dekle, ki piše dnevnik. Čeprav njen prvi zapis sega v 31. januar 1939, je mene najbolj izmed vsega prevzelo to, kako smo si v svojem bistvu ves ta čas ljudje enaki. Tudi v mojem dnevniku je bilo ogromno zapisov o vsakodnevnih dogodkih v šoli, o učiteljih, sploh pa o sošolkah in zlasti o sošolcih. Verjamem, da je podobno tudi v vaših dnevnikih. A med našimi dnevniki in Renjinim dnevnikom je velika razlika – kmalu po tistem, ko ga je začela pisati, se je začela 2. svetovna vojna – a življenje v Przemyślu se kljub okupaciji ni ustavilo.

Renia je znala dobro pisati, bila je čuteča in pronicljiva, hkrati pa zelo neprizanesljiva – še največkrat do sebe. In ja, vojno dogajanje je imelo na njeno življenje velik vpliv, a vsaj pod sovjetsko okupacijo je še vedno lahko dokaj normalno hodila v šolo, se družila s prijatelji, obiskovala kino in hodila na zabave. Ter se zaljubljala. Saj to poznate, kajne. Ko se svet kar naenkrat vrti samo okoli ene osebe, ko se skupni trenutki najdragocenejši in jih v mislih premlevaš in ponavljaš, minute, ko si sam, pa so lahko temne in dolge. Da ne govorimo o črnih oblakih ljubosumja in dvomih. Zdi se mi, da se lahko prav vsak med nami najde v Renjinih zapisih.

Ko je bilo Renii hudo, je pisala še več in takrat je napisala tudi ogromno pesmi, ki so del njenega dnevnika. Morda bi pisala manj, ko bi imela ob sebi svojo družino. A prav o hrepenenju po mami, o želji po toplini in po varnosti družinske ljubezni je poleg zaljubljenosti pisala največ. Kako tudi ne – oče in mama sta se razšla, oče je ostal na posestvu ob Dnestru, Renia je pristala pri starih starših, mama pa se je v Varšavi najprej ukvarjala s sestrino filmsko kariero, a sestro kmalu poslala k Renii in se ob vse hujših ukrepih nemške okupacije borila za preživetje. Če je v prvih zapisih zaznati še nekaj ljubosumja na mlajšo sestro, ki je imela mamo dlje ob sebi, pa v kasnejših zapisih čutimo le še neskončno pogrešanje in pomanjkanje ljubezni ter skrb za mamo.

Četudi lahko Renjin dnevnik prebereš na mah, pa njeno doživljanje sveta nosiš s sabo še dolgo. Sama sem si zastavila cele kupe vprašanj. Primerjala sem njene opise iz časa miru, potem iz časa sovjetske okupacije in stopnjevanje vse bolj nemogočega življenja ob nemški okupaciji ter skrajnosti ob življenju v getu. Primerjala sem ta vpogled v vsakodnevno življenje umetniško nadarjenega dekleta z Dnevnikom Ane Frank, kjer Ana opisuje precej bolj puste dneve v skrivnem stanovanju. Na spletu sem poiskala vse, kar sem našla o Renii, o njenem Zygmuntu, o sestri Ariani.