Ali Ogrizek: Šepet avtista

V prvi polovici oktobra bo slavnostna premiera slovenskega celovečernega mladinskega filma Šepet metulja režiserja Alena Pavšarja, ki z zgodbo o ljubezni do sebe in drugih sledi velikim sanjam o poslovni poti, premagovanju ovir ter vztrajanju.

Mladinski film Šepet metulja je zgodba o Janu, 17-letnem navdušencu mehatronike in avtističnem najstniku. V razredu, ki ga vodi neizprosni učitelj Frenk, ki ne odobrava posebnih potreb učencev in hodi po robu z drugačnimi metodami praktičnega pouka, Jan kljub vsem oviram učitelja in sošolcev dokaže, da zmore. »Film pripomore k razbijanju stereotipov ter spodbujanju vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajno šolo in sprejemanja. Zgodba glavnih junakov je dokaz, da lahko vsak pripomore k bolj sočutnemu in raznolikemu svetu, ki sprejema vsakega posameznika, ne glede na njegove posebnosti. Čustev poln film je izjemna priložnost za povečanje ozaveščenosti in razumevanja avtizma. Vsak posameznik s spektrom avtizma namreč s seboj nosi edinstvene talente in perspektive,« je svoje občutke ob ustvarjanju filma delil režiser in scenarist Alen Pavšar.

Osrednjo vlogo v filmu Šepet metulja je odigral Ali Ogrizek, ki je glavnemu junaku vnesel tudi svoje osebne izkušnje z avtizmom. Povedal je, da se je zelo zabaval med snemanjem filma, spoznal je tudi veliko novih prijateljev in je vesel, da bodo ljudje lahko spoznali njegovo izkušnjo. Prosili smo ga za pogovor.

Ali, si se sam prijavil na avdicijo ali so te že prej izbrali?

Ne, na avdicijo se nisem prijavil, temveč sem bil izbran. To mi je in mi še pomeni veliko, da sem bil izbran in da sem del tega projekta.

Si že imel igralske izkušnje? Morda iz šolskega dramskega krožka?

Ne, nikoli prej nisem igral, sem pa letos sodeloval pri dramskem krožku, ko smo snemali prireditev za kulturni dan.

Kako si prepletal svoje lastne izkušnje z avtizmom z vlogo v filmu?

Pretekle izkušnje sem zelo dobro prepletal z vlogo v filmu, saj sem nekaj tega doživel tudi sam. Na tem mestu pa se moram zahvaliti tudi svojemu prijatelju in bivšemu dijaku naše šole Luki, ki je bil poleg mene in drugih inspiracija za lik. Danes pa je zelo uspešen v grafičnem oblikovanju in zaposlen v podjetju MIK Celje.

Ali si režiserju kdaj tudi predlagal svoje ideje?

Ja, svojemu šefu – kot sem ga in ga še vedno kličem – sem tudi nekajkrat predlagal svoje ideje. Večina je bila odobrena, nekaj pa tudi ne, zaradi tega se nisem sekiral, ampak sem šel z dvignjeno glavo naprej.

Kako te kot avtista sprejemajo v šoli?

Nekateri me sprejemajo zelo lepo, drugi pa ne. Seveda mi je zaradi tega včasih hudo, ampak se skušam obdati z ljudmi, ki so prijazni.

Rad se smejiš, saj praviš, da ste se med snemanjem veliko smejali in zabavali. Kdo je bil najbolj zabaven?

To je vse res in tudi to so bili eni od najlepših trenutkov, ki smo jih imeli med snemanjem. Zelo dobro smo se razumeli tako igralci kot tehnična ekipa, saj smo bili med sabo zelo povezani in se imeli radi. Če bi moral izpostaviti najbolj zabavnega člana ekipe, bi se verjetno vsi soglasno strinjali, da je bil to prvi asistent režije Matic, ki je mene in vse druge vedno znal nasmejati s svojimi tako imenovanimi »bučkami«. Sam je večkrat v šali rekel, da ni za igralca, ampak je t. i. »dvorni norček«.

In povedal si, da si kdaj tudi zadremal. Je bilo snemanje naporno?

Snemanje je bilo tudi kdaj naporno, in ko nisem bil v sceni, sem dobil dovoljenje, da sem lahko zadremal, se sprostil in bil pripravljen za nadaljevanje dneva.

Kako pogosto ste ponavljali prizore?

Prizore smo zelo, zelo pogosto ponavljali, saj brez tega na snemanju ne gre. Spomnim se, da je bil največkrat ponovljen prizor, ki smo ga posneli kar trinajstkrat.

Si kdaj pozabil besedilo?

Pozabil sem ga nekajkrat, ampak tukaj gre zahvala moji prijateljici in moji skript supervizorki Aneji, ki mi je pomagala pri tem, da sem besedilo znal.

Kaj te v življenju zanima? Rad bereš, sestavljaš lego kocke, gledaš filme, poslušaš glasbo, rišeš …?

V življenju me poleg sestavljanja lego kock, poslušanja klasične glasbe ter risanja najbolj zanimajo avtomobili, avtobusi, vlaki, traktorji … vsa prevozna sredstva. Prav tako imam rad montažo in snemanje televizijskih prispevkov, oddaj, filmov ter vse, povezano s tem. Rad pa tudi pomagam, če kdo karkoli potrebuje.

Kateri je tvoj najljubši bend? Zakaj?

Poleg mojih prijateljev Šank Rockovcev ter Bepopovk najraje poslušam klasično glasbo, ki ni vokalna. Najraje poslušam klavirske skladbe ali tiste za orgle in čembalo. Verjetno zato, ker me klasična glasba pomirja in me naredi veselega in srečnega.

In knjige?

Moja najljubša knjiga je knjiga Velika biografija Steva Jobsa Walterja Isaacsona.

Kako so te sprejeli v tvojem razredu kot igralca v mladinskem filmu?

Veliko sošolcev in sošolk je bilo veselih in upam, da jim bo film všeč tako, kot je meni.

Se bodo vsi udeležili premiere?

Za enega vem, da se bo udeležil, druge pa bom še vprašal.

Kako pa so te spodbujali starši?

Oba starša sta zelo ponosna name in vesela sta tudi, da mi je uspelo in da nekaj znam.

Ali že veš, kako boš nadaljeval šolanje? Kaj bi rad postal?

Najraje bi postal montažer, saj me to delo veseli in se rad ukvarjam s tem.