Gospa profesor ali Tina Vrbnjak

Tina si je želela postati igralka že na gimnaziji. In želja se ji je uresničila. Na veselje vseh nas, ki jo spremljamo na odrskih deskah in na TV-ekranih. V zadnjem času navdušuje v seriji Gospod profesor, sicer pa je odlična v vlogah na odru ljubljanske SNG Drame, kjer je zaposlena. Po rodu je s Štajerske, zadnja leta pa živi v Ljubljani. Zelo je zasedena, a sva vseeno našli nekaj časa za pogovor …

Mlade navdušuješ z vlogo profesorice v seriji Gospod profesor. Kako pa jo sama doživljaš?
Profesorica Klavdija mi je zelo prirasla k srcu, saj sem lahko k oblikovanju vloge ogromno prispevala tudi sama. Scenariji se na vajah in pripravah, ki smo jih na srečo imeli ogromno, lahko nekoliko prilagodijo, zaradi česar smo določene dele besedila oblikovali sami ali skupaj in like zapeljali v smer, ki se nam je zdela, v Klavdijinem primeru, duhovitejša, drznejša in bolj opolnomočena.

Ali se med pripravami za to vlogo pogosto spominjaš svojih osnovnošolskih let? Kakšni so tvoji spomini? Imaš kakšnega profesorja ali profesorico še v posebej dobrem spominu? Zakaj?
Moram priznati, da sem se zaradi vsebine in problematike, ki jo serija obravnava, večkrat spomnila na srednješolska leta. Če sem kdaj pomislila na čas, ki sem ga preživela v osnovni šoli, je to predvsem zaradi moje razredničarke, profesorice slovenščine. Nanjo imam zelo lepe spomine. Njen razumevajoči, hkrati pa strogi odnos, ki ga je imela do nas, mi je bil, zdaj ko razmišljam, v določenih trenutkih navdih pri oblikovanju vloge. Bila je zelo razumevajoča in človeška profesorica, ki ji ni zmanjkalo humorja, hkrati pa je od nas zahtevala veliko, in to na zelo spoštljiv način, kar se je izražalo v medsebojnem spoštovanju.

Kako bi primerjala tedanje in sedanje razmere v osnovnošolskih klopeh?
Trenutno so mi zaradi hčerke dosti bližje razmere v vrtcu, vendar sem prepričana, da smo bili mi v času osnovnošolskega izobraževanja veliko bolj brezskrbni. Kasneje smo vstopali v prvi razred. Zaradi morda manj ambicioznega učnega načrta smo imeli več prostega časa in čutili manj pritiskov zaradi vseh šolskih in obšolskih obveznosti. Za razliko od moje generacije pa so se šolarji zdaj spopadali še s pandemijo covida in dolgotrajnim šolanjem od doma, kar jih je odrezalo od nepogrešljivih socialnih stikov z vrstniki in učitelji.

Ali ste vi že uporabljali mobitele?
Mobiteli so postali dostopni, ko sem obiskovala zadnje razrede osnovne šole, vendar so bile to zelo primitivne oblike današnjih prenosnikov. Omogočali so pisanje sporočil in klicanje, nič drugega, zaradi česar niso bili tako zasvojljivi kot njihovi sodobni sorodniki. Dostikrat si zaželim, da bi še vedno imela tak telefon, saj sem se na svoj pametni telefon zelo navezala. Predstavlja mi hipni užitek, ki marsikdaj nadomesti recimo branje knjige ali prosto sanjarjenje. Postajam odvisna od vizualnih dražljajev, in če nisem dovolj disciplinirana, čutim, kako se moja domišljija siromaši.

Vrhunske so tudi tvoje vloge v ljubljanski Drami SNG. Kako se spominjaš priprav na vlogo Alice? Je bila Alica v čudežni deželi tebi ljuba knjiga že v rani mladosti?
Alico sem v otroštvu prebrala, vendar name ni naredila vtisa. Kot otrok nisem znala pripeti sveta čudežne dežele na svojo dotedanjo izkušnjo in ni se mi zdela dovolj fantastična, da bi me začarala. Šele kasneje, ko sem jo znova vzela s knjižne police, me je zares odpeljala in celo zelo nasmejala. Alica ali nekaj solilogov o neznosnosti časa pa je predstava, ki šele nastaja, in knjigo Lewisa Carrola uporabljamo za raziskovanje čudežne dežele, ki jo odrasla Alica, soočena s smrtjo, ponovno obišče.

Lahko rečeš, da so ti določene vloge ljubše od drugih ali se vsake lotiš enako strastno?
Brez pomisleka lahko rečem, da nekatere vloge in predstave igram raje kot druge. Na doživljanje vloge in predstave vpliva ogromno dejavnikov. Nekatere vloge so plod izpopolnjujočih procesov, druge so mi vsebinsko in sporočilno bližje, v nekaterih žanrih se znajdem bolje kot v drugih, pri nekaterih sem imela za raziskovanje več prostora, pri drugih sem bolj vodena s strani režiserke ali režiserja in tako naprej.

Kako pomembno pa je, da se razumete z režiserjem in soigralci?
To, da se med sabo razumemo ali da se vsaj skušamo razumeti, je osnovni pogoj za kakršnokoli sodelovanje. Vendar to, da se dobro razumemo, ne pomeni nujno, da se med procesom veliko smejimo in imamo fajn, kar je seveda vedno dobrodošlo, ampak da smo drug do drugega spoštljivi, da se poslušamo in ustvarjamo varno delovno okolje, v katerem lahko sproščeno ustvarjamo. Najpomembnejše pa je, da med raziskovanjem vlog in situacij brez sramu delamo tudi napake.

Ali se ti kdaj zgodi, da na odru pozabiš besedilo?
Nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem na odru pozabila besedilo ali celo povedala napačnega. Po navadi v takih primerih priskoči na pomoč šepetalka, vendar je sama, zaradi adrenalina, sploh ne slišim. Zame so to najbolj zabavni trenutki, saj me popolnoma zbudijo. Sama ali s pomočjo kolegov igralcev se moram neko izvleči iz zagate in skoraj vedno iz tega nastane zabavna anekdota, ki se ji po predstavi, če ne že med, smejimo.

Kako igralci sodelujejo s kostumografi? Ali lahko tudi vi predlagate kostum za svojo vlogo?
Priprave za predstavo potekajo že dosti pred začetkom vaj in nekateri kostumografi ali kostumografinje imajo že na začetku procesa zelo jasno predstavo tem, kakšni bodo kostumi. Včasih pa kostumi nastajajo sproti, med procesom, upoštevajoč razvoj likov in predstave. Igralci lahko predlagamo kostume za svoje vloge in mislim, da je to dostikrat dobrodošlo, saj zelo dobro poznamo naravo svojih likov. Po drugi strani pa ima kostumograf ali kostumografinja drug pogled na vlogo, ki jo ustvarjamo, in jo s svojo vizijo dopolni ali pa osvetli še s kakšnega drugega zornega kota.

Kdaj in zakaj si se odločila za igralsko pot? Ali so te starši podpirali?
Za študij igre sem se odločila v srednji šoli, kjer sem se navdušila nad gledališčem v srednješolski gledališki skupini Gnosis. Starša sta bila sprva zaskrbljena, saj sta se bala, da v tem poklicu ni veliko možnosti za zaposlitev in da ne ponuja dovolj socialne varnosti, kar je na žalost vedno bolj res, vendar sta me kljub temu podprla in mi stala ob strani, ko sem se preizkusila na sprejemnih izpitih. Ob strani sta mi stala tudi kasneje med študijem in mi še vedno.

Ali si med osnovno in srednjo šolo rada zahajala v gledališče?
Zelo veliko sem obiskovala SNG Maribor, imela sem abonma.

Kdo so tvoji vzorniki, vzornice?
Moji vzorniki so sodelavci in sodelavke, od katerih se ogromno naučim med vajami. Pa seveda kolegi, ki jih občudujem na odrih drugih gledališč. Veliko se jih najde tudi zunaj okvirov mojega poklica, po navadi so v prvih bojnih vrstah, ko gre za dostop do pitne vode, pravice žensk, LGBTQ+ skupnosti, beguncev in drugih manj priviligiranih družbenih skupin.

Poznaš Pil? Si ga prebirala?
Pil je bila ena prvih revij, za katere sem imela naročnino, in zelo rada sem ga brala.