Nik Škrlec - vsestranski ustvarjalec

Nika Škrleca skoraj zagotovo vsi poznate! Pravkar se je vrnil z Norveške s tekmovanja v sestavljanju rubikove kocke, izjemen je v pomnjenju decimalk števila pi, sicer pa je super igralec (diplomiral je na AGRFT in je bil do leta 2019 zaposlen v ljubljanski Drami SNG) in odličen voditelj pogovornih oddaj. Do lani je vodil oddajo Krompir, še prej pa Male sive celice, z začetkom 7. sezone je začel igrati v seriji Ja, Chef! … Predajmo mu besedo.

Res si vsestranski ustvarjalec! Ali te nemirni in radovedni duh spremlja že od otroštva?

Najbrž. Staršem sem povzročal veliko preglavic, ker sem nove igrače, še posebej bolj tehnološke, najraje razdrl, da bi videl, kako delujejo. Pogosto jih potem nisem znal sestaviti nazaj ... Pa tudi kasneje sem rad preizkušal nova področja in obiskoval ogromno krožkov in obšolskih dejavnosti.

Ali so te pri številnih raziskovanjih spremljali, podpirali tudi starši?

Seveda. Sicer niso vedno vedeli vsega, ampak je bila njihova podpora neprecenljiva, tako miselno kot logistično – neštetokrat so me vozili okrog in hvaležen sem za to.

Kako, kdaj in zakaj si se odločil za študij igre?

Nisem prepričan, kdaj. Spomnim se, da smo se v petem razredu pogovarjali o tem, kaj bi bili, ko odrastemo, in takrat sem imel veliko različnih idej. Na osnovni šoli sem ugotovil, da uživam v ustvarjanju in nastopanju, v srednji šoli pa sem se v to prepričal – takrat smo imeli svojo gledališko skupino, pa gimnazijski krožek … Pripravljali smo tudi literarne večere in podobno. Čeprav sem vedel, da bi rad postal igralec, me je bilo to sram priznati, ker sem vedel, da na akademijo sprejmejo zelo malo ljudi, in strah me je bilo, da mi ne bi uspelo.

Kaj si pričakoval in kaj dobil?

Nisem imel veliko pričakovanj, nisem vedel, kako sploh študiraš igro, čeprav sem že v srednji šoli rad bral knjige iz Knjižnice MGL, kjer lahko dobiš lep vpogled v gledališki svet. Po končanem študiju sem hvaležen za vsestranski pristop in pravo raziskovanje umetnosti, gledališča in igre, ki smo ga dobili na akademiji. Tudi z razredom smo stkali lepe vezi in še danes ohranjamo stike, čeprav smo se razkropili po vsej Sloveniji. 

Nastopal si v zelo raznolikih vlogah. Ti je katera najljubša?

Ne, predvsem rad skačem iz vloge v vlogo. Vsaka ima svoj pečat in svoje izzive, jaz pa imam vedno rad nove. 

Preizkusil si se tudi v avtorskih (gledaliških) projektih. Lahko v kratkem pričakujemo kaj novega? 

Ravnokar zaključujem turnejo s svojo najnovejšo predstavo Zdrava pamet, tako da bi rad v letu 2024 odigral še nekaj ponovitev, potem pa premislil in premlel ta projekt, da vidim, kaj bi lahko naredil še bolje. Na odrske deske se tako pred letom 2025 gotovo ne bom vrnil s čim novim, bom pa v mislih snoval in fantaziral. Ta hip veliko pozornosti posvečam tudi svojemu kanalu na YouTubu, kjer tedensko objavljam nove videe, za katere se trudim, da so kvalitetni, zabavni in poučni. Konec decembra bom na primer s svojim glasom poskušal počiti kozarec, vsaj v teoriji fizike je to menda mogoče! Bomo videli.

Veliko snemaš tudi za televizijo. Kakšna je razlika med igranjem pred kamero in nastopanjem na odrskih deskah?

Največja razlika je v odzivu gledalcev. Na odru ga dobiš takoj, na televiziji, v serijah pa mine ogromno časa, preden končni izdelek potem vidi publika. Snemanje je bolj povezano s tehničnimi platmi ustvarjanja, tudi kot igralec se moraš zavedati okvirjev in konteksta, ampak oba načina dela sta lahko navdihujoča in zabavna. 

Glede na to, da si si zapomnil 3141 decimalk, verjetno nimaš problemov z učenjem vlog. Kako ti je to uspelo? Imaš kakšen poseben sistem?

Ja, v srednji šoli sem se lotil raziskovanja tehnik pomnjenja in odkril palačo spomina. To je antična mnemotehnika, ki me spremlja od takrat. Dobro se je zavedati, da lahko svoje misli treniramo in z različnimi pristopi izboljšamo spomin, sklepanje, razmišljanje, podobno kot to naredimo s svojim telesom, s telesnimi spretnostmi. Če si želimo bolje zapomniti, je najprej fino zbuditi našo domišljijo in znati v sebi vzbuditi zanimanje, potem pa lahko seveda raziskujemo naprej. 

Ali si tako dobro zapomniš tudi obraze ljudi, ki jih srečuješ ali z njimi sodeluješ?

Včasih ja, včasih ne. Moj spomin je predvsem rezultat treninga in tehnik, ki sem se jih naučil. Moj spomin ni že po naravi ali od rojstva neverjeten, če si želim nekaj zapomniti in se za to odločim, moram poseči po znanju in tehnikah, ki jih obvladam. Vsekakor pa mi velikokrat kaj preprosto tudi uide iz spomina, kar je popolnoma normalno. 

Berem, da se tudi potapljaš. Z jeklenkami? Ali tudi loviš pod vodo?

Tako je, sem potapljač, vendar brez jeklenke, potapljam se na vdih. Pod vodo ne lovim, razen motivov v objektiv kamere. Izredno rad slikam in snemam, poleti sem na svojem kanalu objavil dve reportaži iz Južne Afrike, kjer sem imel čast, da sem plaval z delfini, morskimi psi, kiti in raziskoval podvodne gozdove alg. 

Ali si rubikovo kocko sestavil pod vodo?

Drži. Na koncu sem jih sestavil 10 z enim vdihom, vendar se mi je svetovni rekord, ki sem ga takrat poskušal osvojiti, izmuznil. 

Kako jo lahko sestavljaš na slepo?

Kot vedno gre tudi pri tem za pravi pristop, tehniko. Naučil sem se je, in ker je povezana s spominom, mi kar leži in rad vadim, tako da sem hitro napredoval. Gre pa pri sestavljanju na slepo za čisto drugo logiko sestavljanja kocke, ki se mi zdi zelo zanimiva. 

Kdo so tekmovalci na tekmovanjih zlaganja rubikove kocke? Predvsem mlajši ali ljudje vseh starosti? 

Tekmovalci so dandanes vseh starosti, od najmlajših do starejših in to je zelo lepo videti. Če to bere kak navdušen kockar, ga lepo vabim, da se nam pridruži – velikokrat je nadobudne sestavljavce strah, da bi prišli na tekmovanje, ker mislijo, da niso dovolj dobri, ne vedo pa, da se lahko prav na tekmovanju naučijo ogromno, spoznajo druge in izmenjajo kakšno misel, se zabavajo. Bistvo tekmovanj nikakor ni zmagovanje, ampak napredek in druženje. 

Kako si se odrezal na zadnjem tekmovanju?

Nazadnje sem na Norveškem tekmoval v disciplini Multi Blind, kar je sestavljanje več rubikovih kock na slepo. Tekmovalec ima 60 minut, da si ogleda kocke, potem pa si prekrije oči in se loti sestavljanja. Meni jih je uspelo sestaviti 9, na kar sem zelo ponosen. 

Ali se ukvarjaš še s kakšno nenavadno zadevo? 

Jah, za marsikoga najbrž ni, ampak meni pa zelo; zadnje leto se učim igrati klavir. Prej nisem imel stika z glasbo ali inštrumenti, zato mi je raziskovanje glasbenega sveta zelo nenavadno, ampak tudi zelo zabavno in zanimivo. 

Si v otroštvu prebiral Pil?

Itak, tudi v Veseli šoli sem tekmoval. :) Lepo pozdravljam vse bralce in bralke Pila in se vam zahvaljujem za vabilo ter intervju.