Iz ordinacije

Draga Wonder girl!

Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo oz. krajše ADHD (kratica je izpeljana iz angleškega jezika) je nevrološko-razvojna motnja, za katero so značilni zlasti hiperaktivnost, impulzivnost, deziinhibiranost (pove in dela tisto, kar misli, in se ne ozira na norme vedenja), pomanjkljiva oz. slaba pozornost ter težave s koncentracijo. Vzroki za nastanek te motnje še niso povsem raziskani, verjetno pa gre za prepletanje genskih dejavnikov (dednost), določenih strukturnih posebnosti možganov, dejavnikov okolja (npr. kajenje ali pitje alkohola med nosečnostjo matere) ter morebitnih (tudi predporodnih ali obporodnih) poškodb možganov. ADHD je trikrat pogostejša pri fantih, a prizadene tudi deklice. Težave oz. simptomi se večinoma začnejo kazati že v predšolskem obdobju, v šoli pa se le še stopnjujejo. Včasih težave do pubertete izginejo, večinoma pa se nadaljujejo tudi v kasnejšem, že odraslem obdobju (še zlasti, če ADHD ni dovolj zgodaj ustrezno prepoznana).

Otroci (oz. ljudje) z ADHD so ves čas v gibanju, težko so pri miru, ne morejo vzdrževati pozornosti in se skoncentrirati (zato so tudi učni in delovni uspehi seveda slabši), hitro se razjezijo in vzkipijo, v odnosu do vrstnikov in domačih so lahko težavni, težko karkoli dokončajo, pogosto izgubljajo stvari in vsak najmanjši dražljaj jih lahko zelo zmoti. Zgodnja prepoznava ADHD je ključna, saj se otroci s to motnjo le z ustrezno obravnavo naučijo obvladovati svoje simptome in z njimi (bolj ali manj) uspešno živeti. Na hiperaktivnostni sindrom oz. ADHD običajno najprej posumijo starši, vzgojitelji oz. učitelji, dokončno diagnozo pa postavi psiholog ali pedopsihiater. Obravnava ADHD je multidisciplinarna. Potrebno je sodelovanje strokovnjakov z več različnih področij –  pedopsihiatrov, kliničnih psihologov, nevrologov, socialnih delavcev, učiteljev in seveda staršev.  Zdravi se s pomočjo vedenjsko kognitivne psihoterapije, včasih pa tudi s pomočjo zdravil. Danes pogosto slišimo, da je otrok ali mladostnik »hiperaktiven«, vendar ne gre v vseh teh primerih za ADHD. Včasih gre zgolj za bolj izražene osebnostne lastnosti, včasih pa je težavno vedenje posledica tudi česa drugega (travmatski dogodki, problemi v družini, bolezen …).

Vnetje slepiča se običajno kaže z dokaj izrazitimi in značilnimi simptomi, ki jih je težko prezreti (prve dni so simptomi sicer lahko bolj neznačilni in blagi, a se kmalu tako zelo okrepijo, da ljudje poiščejo zdravniško pomoč). Najbolj značilna je bolečina, ki je sprva lahko bolj v zgornjem delu trebuha ali po vsem trebuhu, nato pa se preseli v spodnji del trebuha,  sprva je lahko bolj blaga, nato pa se stopnjuje in je po navadi zelo intenzivna. Spremljajo jo lahko vročina, slabost, bruhanje ali driska. Vnetje slepiča se potrdi z laboratorijskimi in slikovnimi preiskavami, zdravi pa se operativno (danes slepič odstranjujejo večinoma laparoskopsko, kar pomeni, da ne naredijo klasičnega reza v trebuh, ampak zgolj tri manjše luknjice, skozi katere nato uvedejo posebne naprave, s katerimi operirajo). Če vnetje slepiča ni zdravljeno pravočasno, lahko pride do resnih komplikacij – razlitja slepiča, vnetja v trebušni votlini in celo sepse, ki lahko vodi tudi v smrt.

»Požiranja« (domnevam, da misliš goltanja) hrane se je včasih težko odvaditi – gre namreč za navado, ki lahko izvira že iz otroštva. Pomaga, če nas okolica vztrajno opozarja na moteče vedenje in da si za obroke vedno vzamemo dovolj časa, tako da lahko jemo v miru in počasi, v manjših količinah (na žlico ali vilice dajemo manjše grižljaje).