Atentati na Tita

Kdo je bil Josip Broz Tito, dragi pilovci, verjetno vemo. Mogoče za začetek povejmo samo na kratko. Tito, po materi Slovenec, je pred drugo svetovno vojno prevzel vso oblast v politični stranki, ki se je imenovala Komunistična partija Jugoslavije. Nato  je vodil uspešen partizanski upor proti okupatorju v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, spotoma izvedel še revolucijo ter v državi prevzel oblast. Pod krinko demokracije je Jugoslavijo vodil kot diktator (človek, ki sam odloča o vsem) do svoje smrti leta 1980.

Leta 1948 se je sprl s svojim dotedanjim prijateljem Josifom Stalinom, voditeljem Sovjetske zveze (današnje Rusije). Na ta spor lahko gledamo pozitivno, saj je Tito s tem preprečil, da bi naša država prišla pod vpliv Sovjetske zveze, kar se je zgodilo drugim državam Vzhodne Evrope. S tem si je seveda nakopal Stalinovo zamero in sovraštvo. Vemo pa, da je zelo malo ljudi, ki so se zamerili Stalinu, ostalo živih. In zato se prav tukaj začenja naša tokratna zgodba o tem, kako je Stalin poskušal organizirati Titov umor.  

Zarote in atentati na Tita
Nekdanji visoki oficir jugoslovanske vojske Marijan F. Kranjc je napisal knjigo z naslovom Zarote in atentati na Tita, ki je verjetno najbolj natančen pregled vseh poskusov odstranitve jugoslovanskega predsednika. O tem se je začelo govoriti šele po razpadu Jugoslavije. Številke so osupljivo visoke in presenetljive ali pa tudi ne. Svet visoke politike je neverjetno umazana zadeva. Današnji prijatelji so jutrišnji sovražniki in obratno. 20. stoletje velja za stoletje atentatov in v času hladne vojne (sovraštvo in tekmovanje brez vojaških spopadov med Sovjetsko zvezo in ZDA, glavnima svetovnima velesilama, v tem, kdo bo imel več jedrskega orožja in kdo bo prvi osvojil vesolje) to ni bilo nič presenetljivega. Kranjc je ugotovil, da je bilo proti Titu načrtovanih, poskušanih in izpeljanih 75 zarot in atentatov. V času pred vojno trije, med vojno 16 ter po vojni kar 54. Največkrat so poskušale zahodne obveščevalne službe, kar 28-krat, Rusi 15-krat, nacisti pa 12-krat. Nikomur ni uspelo. Človek je umrl naravne smrti v visoki starosti.

Medicinski atentat na Brdu pri Kranju
V današnji zgodbi torej predstavljamo tri Stalinove poskuse. Prvi se je zgodil še pred dokončnim sporom med njima. Leta 1947 se je Titu vnel slepič in potrebna je bila takojšnja operacija. Na Brdu pri Kranju, kjer je bil takrat Tito, so se pojavili tudi ruski zdravniki, ki jih je poslal Stalin, da bi pomagali pri posegu (očitno je Stalinova vohunska služba delovala vrhunsko). Čeprav se je našim zdravnikom ta ruska skrb za Titovo zdravje zdela sumljiva, so vseeno dovolili Sovjetom, da sodelujejo pri posegu. Kmalu po operaciji se je rana zagnojila in jugoslovanska tajna služba je odkrila, da so bili instrumenti, s katerimi so opravili poseg, zastrupljeni. Zgodba še ni raziskana do konca, prej ali slej pa bomo po odprtju še zadnjih arhivov izvedeli tudi to resnico.

Iz oči v oči z morilcem 
Ko sta se leto dni po dogodku na Brdu Stalin in Tito dokončno sprla, je Stalin vložil vse moči v dokončni obračun z jugoslovanskim voditeljem. Med Titovimi privrženci je na svojo stran pridobil generala Ivana Krajačića, bolj znanega pod ilegalnim imenom Stevo. Krajačić je veljal za dobrega Titovega prijatelja. Toda niti Stalin niti Stevo nista vedela, da je Tito že obveščen o vsem. V Moskvi je namreč imel zvestega obveščevalca – Josipa Kopinića. Kako se je Stevov poskus razpletel? Najbolje je slišati zgodbo, kot jo je rad pripovedoval Tito sam: Prišel sem v Zagreb in se odločil, da ga izzovem. Rekel sem mu: Ajde, Stevo, odpeljiva se do Samoborja, jaz bom vozil. Pristal je na to. Zaustavil sem avto na parkirišču ob strmini in mu rekel: Stevo, izvrši Stalinov ukaz. Prebledel je. Vzel je svojo pištolo in mi jo predal skupaj s Stalinovim telegramom, rekoč: Stari, izvršil sem svojo nalogo. Po nekem drugem pričevanju naj bi Tito Krajačiću celo ponudil svojo pištolo. Ne glede na to, ali verjamemo tej zgodbi ali ne, atentat ni bil izvršen.

Trije streli
Stalin ni odnehal. Leta 1950 je sledil nov poskus. Titova varnostna služba je dobila informacijo, da se nekaj pripravlja, in predsednika so prepričali, da je nosil neprebojni jopič. Za atentatorja je bil izbran Branko Rudić, član Titovega osebnega spremstva in skrivni Stalinov agent. Ko je Tito iz svoje sobe stopil v delovni kabinet rezidence v Dubrovniku, je Rudić vanj iz neposredne bližine izstrelil tri naboje. Varnostniki so atentatorja takoj ubili, neprebojni jopič pa je rešil Tita. Javnost ni izvedela nič, saj bi bil takšen spodrsljaj za jugoslovansko varnostno službo velika sramota. Ali je Tito po tem neuspešnem atentatu poslal Stalinu svoj znameniti telegram ali je bilo to po katerem od naslednjih poskusov, ni povsem jasno, dejstvo pa je, da je omenjeni telegram imel precejšen učinek. V njem je namreč pisalo: Josif, še enkrat ti ni uspelo. Kar naprej pošiljaš svoje atentatorje. Če s tem ne boš prenehal, ti lahko obljubim samo eno. Poslal bom svojega atentatorja in obljubim ti, da mi ne bo treba pošiljati še enega. Obstoja tega telegrama ni. Tito sicer nikdar priznal, toda dejstvo je, da se je tako neposredne grožnje ustrašil tudi množični morilec Stalin, gospodar življenja in smrti, človek, ki je Sovjetsko zvezo spremenil v svoje osebno morišče.