Mesto, ki je umrlo dvakrat

Pravijo, da je mesto Carigrad, ki se danes imenuje Istanbul, zdaj največje v Evropi, čeprav se njegov novejši del nahaja v Aziji. Vem, sliši se nenavadno, toda gospodje, ki učijo geografijo, so mejo med Evropo in Azijo potegnili tudi skozi Bospor. In prav ta morska ožina, po kateri pridemo iz Sredozemskega v Črno morje, loči oba dela Istanbula – evropskega in azijskega. 

Baje ni mesta na svetu, ki bi večkrat menjalo ime. Imamo namreč imena: Bizanc, Vzhodni Rim, Konstantinopel, Carigrad in Istanbul. Zakaj se je to zgodilo? Odgovor je preprost. Območje, kjer se nahaja, je izjemen kraj: prometno in vojaško neskončno pomemben. Tukaj so potovali mnogi – trgovci in osvajalci. Vsak novi gospodar pa je mestu nadel svoje ime.

Smrt mesta – prvič

Mesta nastajajo in propadajo, se rojevajo in izginjajo, vendar je Carigrad zanimiva izjema. Če malce ironično rečemo – umrl je pravzaprav dvakrat. Umrl? Pa saj obstaja še danes. Res je, toda to je zdaj povsem drugačen kraj od tistega v starih časih. Poskusimo povedati, zakaj.

Ste se že učili o križarskih vojnah? Krščanski vitezi so na papeževo pobudo med 11. in 13. stoletjem organizirali vojaške pohode v Palestino, da bi osvobodili Jeruzalem, mesto, kjer je pokopan Jezus Kristus, ki so ga zasedli muslimanski Arabci. Žal pa je bil verski cilj pogosto samo izgovor za neusmiljeno pobijanje in roparske pohode.

Križarji (križ je simbol krščanstva) so v četrti križarski vojni leta 1204 prišli tudi pred Carigrad, ki je bil takrat glavno mesto Vzhodnega rimskega ali Bizantinskega cesarstva. Čeprav je bilo omenjeno cesarstvo krščansko, so ga križarji napadli. V krščanstvu je v 11. stoletju sicer prišlo do delitve na katoliški in pravoslavni del, in ja, križarji so bili katoliki, Konstantinopel pa pravoslaven, vseeno pa je šlo za spopad med predstavniki iste vere, kar pomeni, da je bil razlog za napad le eden – ropanje. Križarji so mesto temeljito opustošili, izropali cerkve in pobili meščane. Takrat je Carigrad umrl prvič.

Ko se v zgodovini zgodi ena stvar, se zgodi tudi druga

Tako pridemo do bistva naše zgodbe. Križarji so v Carigradu ustanovili Latinsko cesarstvo, medtem ko je Bizantinsko cesarstvo ostalo v Mali Aziji. In kot se v takih primerih običajno zgodi, je spor v krščanskem svetu izkoristila nova sila, ki pa je bila resničen sovražnik – to so bili muslimanski Turki ali Osmani. Postopno so zmanjševali obseg obeh cesarstev in na koncu je krščanski Carigrad ostal samo otok sredi muslimanskega morja. Prišel je čas za končni napad, katerega izid je bil znan vnaprej. Vprašanje je bilo samo, koliko časa lahko zdržijo branilci. Meščani so zbirali denar za plačilo vojakov in za orožje, utrdili so obzidje in poglobili obrambne jarke. Odposlanci bizantinskega cesarja Konstantina so iskali pomoč po Evropi, toda odziv je bil skromen. Krščanski svet je Carigrad prepustil usodi. Prišli so le galeje iz Benetk in sedemsto izurjenih najemniških vojščakov iz Genove, ki so dobili nalogo braniti kopensko obzidje.

Potem se je začelo. Prikazale so se turške čete, mestna vrata so se zaprla. Nad vhodom v Zlati rog, kot se imenuje vodna pot v mesto, so potegnili debelo železno verigo. Osem tednov so Turki oblegali mesto. Vladar sultan Mehmed II. je dal izdelati posebne topove, s katerimi so rušili carigrajsko obzidje. Njegov madžarski inženir je ulil poseben, osem metrov (!) dolg top iz brona, ki je izstreljeval kamnite krogle, težke 600 kilogramov. Pred Carigrad ga je privleklo 60 volov. Potek obleganja je bil za branilce sprva ugoden. Neprestano so krpali poškodovano obzidje, Turki niso mogli skozi podzemne rove, tudi pomorski napad se jim ni posrečil. Potem pa je sultan povlekel odlično taktično potezo. Ker je bil vhod v Zlati rog zaprt, so njegove ladje do mestnega zaliva odvlekli po kopnem. S tem je Carigrad izgubil svoje pristanišče.

Smrt mesta – drugič

Odločilen naskok na mesto se je pričel 29. maja 1453, triinpetdeseti dan obleganja, ob pol dveh zjutraj. Manj pomembne turške čete so ves čas izčrpavale branilce. Šele potem so šli v napad janičarji – elitna vojska. Ob bojni glasbi, ki jih je bodrila, so napadali v popolnem redu. Mehmed jih je osebno vodil do obrambnega jarka in jih spodbujal. Val za valom teh vrhunskih vojakov je naskakoval obzidje. Odločitev je padla, ko je strel tik pred sončnim vzhodom težko ranil poveljnika obzidja Giustinianija. Genovežani so svojega ranjenega poveljnika odnesli na galejo, pri tem pa so pozabili zapreti majhna izpadna vrata v obzidju. Sultan je to takoj opazil in janičarji so vdrli skoznje. Razlegel se je krik – »Aleo e polis!« (mesto je padlo). Cesar Konstantin je odvrgel cesarske oznake in planil v obrambo vrat. Ker njegovega trupla niso nikoli našli, legenda pravi, da se bo nekoč vrnil in Carigrad bo ponovno grško mesto.

Največja genovska galeja je prebila verigo na vhodu v Zlati rog in zadnje ladje, polne beguncev, so odplule iz mesta, kjer se je pričelo pobijanje in ropanje, a ga je Mehmed II., ki si je prislužil vzdevek Osvajalec, kmalu zaustavil. Sultan je na konju prijahal v največjo pravoslavno cerkev Hagio Sofijo in jo spremenil v mošejo. Tako je Carigrad umrl drugič. Grško mesto je postalo turško. Od tega dne se imenuje Istanbul.

Dragi pilovci, če želite o tej slavni bitki izvedeti kaj več, si preberite knjigo finskega pisatelja Mike Waltarija z naslovom Temni angel. V zadnjem razredu osnovne šole sem jo prebral v dveh nočeh. To je zgodovinski roman, tako napet, da ga ne moreš odložiti.