»Ob dotiku so se jim kosti spreminjale v pepel …«

Dragi pilovci, opazili ste, da se v naši rubriki včasih radi pohecamo, toda zgodovina je načeloma resna stvar in tokrat je pred nami zelo tragična zgodba iz ZDA. Gre za pripoved o ženskah, ki so pred sto leti dobile odlično plačano službo v veliki tovarni. Nič posebnega, boste rekli, toda to je bila za tiste čase sanjska služba. Plača je bila fantastična – približno trikrat večja od povprečne plače, ki so jo takrat prejemale ženske. Vedeti moramo, da so bili to časi, ko so bile ženske plačane veliko manj kakor moški. Tudi za enako delo. In poleg vsega – delo, ki so ga opravljale, je bilo lahko. Udobno so sedele za mizo in barvale številčnice in kazalce na ročnih urah. Vse je bilo videti popolno, njihovo zadovoljstvo je bilo razumljivo. Toda …

Delavke, znane kot radijeva dekleta, so ogrožale svoje zdravje z barvanjem in zaužitjem radioaktivnega radija.  

United States Radium Company (USRC)

Če boste pozorno prebrali ime tovarne, zapisano v podnaslovu, boste zelo verjetno postali pozorni na eno besedo. Ta beseda je RADIJ. Barva, s katero so dekleta barvala ure, je namreč vsebovala kemijski element radij. Ure, prebarvane z omenjeno barvo, so čez dan vpijale svetlobo, zato so se njihove številčnice ponoči svetile.

Mladim dekletom, ki so večinoma delale v tovarni, so zagotovili, da je barva popolnoma varna za uporabo. Zato niso uvedli nikakršnih varnostnih ukrepov. Vem, da boste težko verjeli – dekletom so celo svetovali, naj s svojo slino tako oblikujejo ščetko ali čopič, da bo nanašanje bolj natančno. Resnično  – svetovali so jim, naj čopič z barvo preprosto obliznejo.

Radij

Slavna poljska znanstvenica Marie Curie je nov kemijski element radij prvič zaznala leta 1898, določila ga je leta 1910, barva, o kateri govorimo, pa je bila leta 1917, torej v času prve svetovne vojne, povsem nov izum. Znanstvenica je takoj vedela, da je njeno odkritje nevarno.

Splošno mišljenje javnosti pa je bilo, da je radij nevaren samo, če se z njim dela v velikih količinah. Tradicija in ljudska modrost, ki sta veljali v tistem času, sta govorili, da manjša količina radija celo pozitivno deluje na zdravje prebivalstva. Tisoče in tisoče ljudi je pilo vodo z dodatkom radija, uporabljali so paste za zobe in kozmetiko z radijem, ki je človeški koži dajal zanimiv sijaj.

Zdaj pa malo kemije. Kot danes vemo, ima ta svetleči element tudi svojo temno plat. Vsak vzorec radija seva tako imenovane alfa žarke v različnih smereh ves čas svojega obstoja. Alfa sevanje je ob majhnem doziranju res nenevarno. Veliko naravnih izvorov tega sevanja lahko najdemo v vsaki kuhinji ali kopalnici. Obstaja tudi v naravi. Toda njegova radioaktivnost deluje uničujoče – v človeškem telesu.

»Radijeva dekleta«

Moški, ki so delali za USRC, so nosili zaščitne predpasnike, kljub temu da je tovarna vse do leta 1924 s številnimi študijami dokazovala, da element ni nevaren. Drugače kot pri moških dekletom niso omogočili pri delu nikakršne zaščite, saj naj bi delale z manjšimi količinami radija. Tako je radioaktivna barva po koncu delovnega dne, logično, ostajala na koži in na obleki deklet.  Njihova obleka je sijala, koža se jim je bleščala, dekletom se je to zdelo zabavno in lepo. Mnoge med njimi so si z radijem lakirale nohte in si ga posipavale po laseh. Prijelo se jih je celo ljubkovalno ime – »radijeva dekleta.« Na vrhuncu uspeha tovarne je v njej delalo več kot 300 deklet. Vse so bile zadovoljne, toda posledice brezobzirnega odnosa lastnikov tovarne do delavk so bile strahovite.

Uničujoče posledice

Januarja 1922 je eno od delavk začel boleti zob. Zobozdravnik se je odločil, da ji bo izdrl kočnik. Čez nekaj tednov se je vrnila z novimi bolečinami. Izdrli so ji še sosednji zob. Nobena od ran se ni zarasla – krvavele so in se gnojile. Maja se je stomatolog odločil, da bo dekletu z operacijo odstranil okužbo. Odprl ji je dlesen in pogledal kost, ki je bila nenavadno suha in krhka. Prijel jo je s prstom in kost je pod njegovim dotikom razpadla in se spremenila v prah.  Namesto da bi odstranil vzrok infekcije, je le z dotikom prsta odstranil celotno kost. Ni vedel, da je radij vstopil v kostne celice in v njih uničil ves kalcij. Dekletu so kasneje odstranili celotno čeljust skupaj z deli notranjega ušesa. Septembra 1922 – osem mesecev po prvem zobobolu – je umrla. Tumorji so pritiskali na žile, grlo se je napolnilo s krvjo in zadušila se je med spanjem.

Radij je skozi dlesni vstopal v kri in kmalu so se pri celi vrsti deklet pojavili simptomi hudih bolezni, kot so razpad hrbteničnih vretenc, kožni rak in rak grla. Čeprav se je že vedelo, da je radij nevaren, ni imel nihče še nobenih izkušenj z radiacijsko boleznijo. Ko so vendarle začeli raziskovati zadevo, je USRC smrt prvega dekleta pripisala sifilisu – torej spolni bolezni.

Resnica pride na dan

Leta 1925 je medicinski uslužbenec Harison Martland vendarle začel resno preučevati tragedijo. Angažiral je strokovnjake in ponovno so odprli primer prvega dekleta. Pri preiskavi njenih posmrtnih ostankov so ugotovili, da ne gre za sifilis, ampak za smrt zaradi izpostavljenosti radioaktivnosti. Iste ugotovitve je prinesla preiskava drugih trupel.

Podjetje USCR je na koncu bankrotiralo zaradi sodnih in medicinskih stroškov, toda razkritje je za mnoge delavke prišlo prepozno. Umirale so mlade, v velikih bolečinah in strahu. Tiste, ki so živele dlje, so imele oslabljene kosti, izpadali so jim zobje in zbolevale so za različnimi oblikami raka. Po dolgotrajnih sodnih bitkah so nekatere dobile odškodnine, druge spet ne.

Vendar pa njihova žrtev ni bila zaman. Ameriška komisija za atomsko energijo je na podlagi opisanih dogodkov uvedla protokole za varnost v tovarnah, kar je na koncu rešilo veliko življenj mladih delavcev – predvsem med drugo svetovno vojno, ko so delali z uranom in plutonijem, kar je na koncu prineslo odkritje atomske bombe.

Catherine Wolfe Donohue je bila ena od žensk, zastrupljenih z radijem, ki so umrle, preden so bili njihovi primeri pravnomočno zaključeni.