Turist v Černobilu

Dragi pilovci, Cono, kot imenujejo v Ukrajini veliko zaprto območje okrog nekdanje jedrske elektrarne v Černobilu, lahko obiščete kot turisti. Dobrodošli V Černobilu. Le počakati boste morali, da se konča vojna, ki si jo je izmislil ruski predsednik Putin. Precej pričakovano so za čas vojne to območje zaprli. Razmere v državi so pač prenevarne.  

Zakaj si turisti želijo videti ta kraj …

… ni pretežko vprašanje. Kraji, ki se jih drži pridih skrivnosti, nas vedno privlačijo, in Černobil je takšen kraj. Zanimanje je še povečala izvrstna istoimenska serija – posnel jo je HBO – ki povsem realistično prikaže celotno zgodbo. V njej osupne nazoren prikaz tega, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so bili izpostavljeni radioaktivnosti. Grozljivost pogleda na njihova telesa ni za občutljive gledalce. Za vse, ki vas zanima ta tema, je ogled te vrhunsko ocenjene (ocena IMDB: 9,5) serije dobesedno obvezen.

Černobil je (bilo) mogoče obiskati le v organizirani turistični skupini. Čeprav takrat ni bilo nobene vojne in so količine sevanja, ki jih skoraj trideset let po nesreči med nekajurnim obiskom prejme naše telo, zanemarljive (to je uradna razlaga in nekako verjamemo, da se ne bi šli turizma, ki bi imelo za posledico smrt), je že vožnja z minibusom po avtocesti iz Kijeva za turista pogumno dejanje. Eden od novinarjev opisuje svojo izkušnjo, pri kateri se je voznik med vožnjo ukvarjal z nizom nalog, ki ne le da so presegale običajno vožnjo avtobusa, ampak so bile celo v neposrednem nasprotju z njo – z levo roko je držal nekakšno preglednico na vrhu volana, z drugo roko pa je v pametni telefon pridno prenašal podatke iz preglednice. Vsakih nekaj sekund je dvignil pogled s svojega dela, da se je prepričal, če so stvari na cesti v redu. Uradna vodnica se je dolgočasila ob njem in novinar je razmišljal, da bi ji pomagal pri vpisovanju podatkov, voznik pa bi počel kaj pomembnejšega – vozil varno, na primer.

Kaj se je dejansko zgodilo?

Med vožnjo predvajajo dokumentarni film o černobilski katastrofi in s tem turiste pred ogledom seznanijo z osnovnimi dejstvi. Na primer, kako se je 26. aprila 1986 varnostni preizkus, ki je simuliral učinke izpada električne energije, strahotno ponesrečil in je prišlo do nenadzorovane jedrske reakcije, zaradi katere je reaktor eksplodiral. To je povzročilo ogenj v sredici reaktorja, ki je gorel najmanj devet dni. Film prikaže tudi, kako so zaradi dekontaminacije porušili cela mesta, posekali ogromne gozdove in ostanke zakopali globoko v zemljo.  

Seveda pa film ne govori o tem, kako so na gašenje ognja poslali gasilce in prostovoljce, oblečene samo v gasilske obleke, ki jih niso ščitile pred radiacijo, kako so evakuirali prebivalce bližnjega mesta Pripjat (40.000 ljudi) šele dva dni po nesreči in kako je samožrtvovanje nekaterih posameznikov preprečilo še večjo katastrofo. Tudi o tem, da so sovjetske oblasti (Ukrajina je bila takrat del Sovjetske zveze) molčale o nesreči, zaradi katere je radioaktivni oblak potoval čez pol Evrope, in javno priznale katastrofo šele, ko so jo zaznale naprave v okoliških državah, ni v njem niti besede. Za vse to si je treba ogledati serijo, ki ne skriva ničesar, dobesedno ničesar.

Kaj lahko vidimo v Černobilu danes?

Ogled same elektrarne je mogoč le iz oddaljenosti. Na dnu, kjer leži sredica uničenega reaktorja št. 4, so sevanja še vedno ogromna. Čez elektrarno so zgradili ogromen betonski sarkofag, ki naj bi preprečil nadaljnje uhajanje. Vendar ta omejitev ne moti. Najbolj grozljiva je podoba okolice, ki so jo pustili takšno, kot je bila v trenutku eksplozije, le da jo je minuli čas še dodatno spremenil v divjino. Vse spominja na nekakšno temačno romanje – gledat si prišel apokalipso, konec sveta, kot ga prikazujejo priljubljeni filmi, ki govorijo o ostankih civilizacije po uničenju vsega.

Geigerjev števec, merilnik radioaktivnosti, presenetljivo pokaže manjše sevanje kot pred McDonald'som v Kijevu. Zunanji del tridesetkilometrske Cone je kljub temu skoraj neplodna peklenska pokrajina. Kar takoj preseneti, je nenavadna lepota kraja, ki je doživel uničenje. Nenadzorovana bujnost narave, končno osvobojena. Cesta, po kateri hodiš, je razpokala pod pritiskom korenin, sredi poletja samo metulji nadzorujejo ruševine. Živali so spet tukaj. Losi, divji prašiči, volkovi. Redke vrste konj. Strogo gledano je vstop v zgradbe, ki so v različnih fazah propadanja, prepovedan, vendar tega nihče ne upošteva. Vodiči tvegajo, saj sicer ne bi nihče prišel. Pot po mestu vodi do zapuščenega luna parka, ki je najbolj prepoznavna zanimivost Pripjata in ponuja filmski pogled na katastrofo: veliko panoramsko kolo, avtomobilčki, poraščeni z mahom, gugalnice, napol razpadle od rje. Otvoritev parka je bila predvidena za prvi maj, zato dejansko ni bil nikoli uporabljen – teden dni pred tem se je zgodila katastrofa.

Podplati čevljev škripajo po razbitem steklu, razdrobljenih televizorjih, ostankih cevi in žic. V stavbah je trohnobno in razpadajoče pohištvo, zeleno od alg, v nekdanji prodajalni klavirjev neki obiskovalec pritiska na rumene tipke, note zvenijo čudno in vlažno. V šoli je v učilnici v zgornjem nadstropju v polkrogu razporejenih ducat otroških stolov, na vsakem pa sedi gnijoča lutka ali razpadajoč medvedek …

Je Pripjat vizija naše prihodnosti? Smo na področju ekologije že prestopili mejo, naredili korak predaleč? Čas bo govoril o tem. Previdnost med hojo po černobilski zapuščenosti nikakor ni odveč. Mah na odbijačih avtomobilčkov vsebuje zapleten koktajl strupenih snovi, razrasle glive in gobe pa so asimilirale radioaktiven material. Tveganje pomenijo divji psi in mačke, živali, ki se prosto sprehajajo po Coni in njihovi kožuhi nikoli niso bili ustrezno dekontaminirani. Obisk Černobila ni le spektakel, ljudje smo in misel na tragedijo soljudi, ki se ne bi smela zgoditi, nas na tem kraju spremlja povsod. Ostal je le svet in stvari, ki so bile v njem.