Klara Lotrič

Vsi si želimo, da bi se vedno dobro počutili. Da se s prijatelji ne bi prepirali. Da bi nas pod smreko čakalo lepo darilo. Da bi nas starši imeli najraje na svetu. A čeprav si to zelo želimo, včasih ne gre vse po načrtih. V življenje se pritihotapijo tudi težki trenutki. Nekaj zelo težkega se je zgodilo Klari. Zbolela je za rakom. Morda si to besedo že kdaj slišal od odraslih. Ko jo izrečejo, so običajno resni in tihi. Rak je huda bolezen, a Klari je uspelo, da jo je premagala. Bolezen ni vzela njenega nasmeha. Tudi njeni najtežji trenutki so enkrat minili. Po visokih valovih je končno prišlo mirno morje, pravi. Dragi mulci, vem, da za nekatere izmed vas ta december ne bo nič kaj čaroben. Prav zato je ta intervju s Klaro za vas. Da vidite, da niste sami.

OSEBNA IZKAZNICA:

Starost: 25 let

Zvezdno znamenje: ribi

Najljubši predmet v osnovni šoli: glasba

Srednja šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani

Znanje tujih jezikov: angleščina, španščina, hrvaščina

Število obiskanih držav: 44

Najljubši kraj, ki si ga obiskala: Tajska

Poklic: grafična oblikovalka

Sanjski poklic: grafična oblikovalka ali digitalni nomad

Digitalni nomad: Oseba, ki dela na daljavo po internetu in pri tem ni vezana na eno lokacijo. Namesto da bi bila stalno v pisarni, potuje ali živi v različnih krajih, hkrati pa opravlja svoje delo. To je lahko programiranje, grafično oblikovanje, pisanje, vodenje spletnih projektov in podobno.

Družbena omrežja

Instagram: @klaralotric

TikTok: @klara.lotric

Prejšnji december ti je bilo zelo težko. Imela si operacijo roke zaradi zdravljenja raka. Letošnji december pa bo zate čisto drugačen. Kaj imaš v načrtu za zadnji mesec tega leta?

Za zadnji mesec grem nazaj na otok Tenerife, kjer sem nekaj časa tudi živela in delala. Rada bi

obiskala stare prijatelji in z njimi praznovala božič in novo leto.

O težkih stvareh vsi težko govorimo. A prav pogovor nam lahko pomaga, da se počutimo bolje. Da nas kdo razume in da nismo sami. Je bilo tudi zate težko spregovoriti, ko si bila žalostna ali te je bilo strah?

Ja, seveda me je bilo strah. A ob vsem, kar sem doživela, sem se naučila, da moramo včasih najti moč, da kljub strahu stopimo korak naprej. Le peščica ljudi je resnično razumela, kaj se dogaja z mano. A že samo to, da sem lahko o tem govorila, mi je pomagalo, da sem začutila, da nisem popolnoma sama.

Če ti je težko, se o tem pogovori z odraslo osebo. To je lahko družinski član, učiteljica ali kdo drug, ki ti je blizu. Lahko pokličeš tudi TOM telefon na 116 111 med 12. in 20. uro, kjer pogovor poteka anonimno.

Kadar nam je težko, lahko rišemo, hodimo v naravo, se družimo s prijatelji, jočemo. Kaj pa je tebi pomagalo?

Največkrat mi je pomagalo, da sem počela stvari, ki me veselijo. Posvetila sem se hobijem, risala sem, brala knjige, poslušala glasbo, ustvarjala iz gline, pisala dnevnik in se družila s prijatelji. Ti trenutki so mi dajali občutek, da imam nad svojim življenjem vsaj malo nadzora in da lahko ne glede na to, da mi je težko, še vedno najdem trenutke veselja.

Danes si zdrava in raka nimaš več. Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredila, ko si prišla iz bolnišnice?

Takoj po zaključku zdravljenja in zadnji kemoterapiji sem naslednji dan diplomirala in zvečer šla na jazz koncert s prijateljico.

Kdaj si se prvič odpravila na potovanje čisto sama?

Prvič sem odpotovala takoj po končani srednji šoli, ko sem imela 19 let. Za vse poletje sem šla na Portugalsko. Takrat nobena moja prijateljica ni imela časa, da bi šla z mano, zato sem imela samo dve izbiri: ali grem sama ali pa sploh ne grem. Na koncu nisem toliko razmišljala o strahu, ampak bolj o obžalovanju, ki bi ga čutila, če tisto poletje ne bi nikamor šla. Ugotovila sem, da če bom čakala na druge, se lahko zgodi, da bom čakala vse življenje in nikoli doživela tega, kar si res želim. To seveda ne pomeni, da me ni bilo nikoli strah (še zdaj me včasih stisne), ampak moja želja po odkrivanju in doživljanju sveta je bila vedno malo večja od strahu.

Kaj ti je pri potovanjih najbolj všeč?

Najbolj mi je všeč to, da lahko spoznavam ljudi z vseh koncev sveta. Vsakdo prinese s seboj svoje zgodbe, drugačne poglede, običaje in izkušnje. Od njih se učim, poslušam, kako razmišljajo in kako živijo. S tem širim obzorja, spoznavam, da svet ni le tisto, kar poznam, ampak da je poln različnih življenj, poti in pogledov.

Kakšne spomine imaš na osnovnošolske dni?

Na osnovnošolske dni imam res lepe spomine. Čeprav, če bi vprašali mlajšo Klaro, bi verjetno rekla, da ji osnovna šola ne diši preveč in da komaj čaka, da gre na srednjo šolo in na faks.

Kako je prišlo do tega, da si začela objavljati videe na družbenih omrežjih? Si imela to željo že v osnovni šoli?

Ko sem hodila v osnovno šolo, smo imeli le YouTube, telefoni pa še niso omogočali veliko snemanja, ker so bile kamere slabe. Videe sem začela snemati šele na faksu, ko sem začutila neko poslanstvo in željo po tem, da delim, kar sem se naučila v letu solo potovanja po svetu, ter pokažem mladim, da lahko tudi oni potujejo ter raziskujejo svet.

Kaj je najlepše, kar si doživela zaradi ustvarjanja na družbenih omrežjih?

Najbolj cenim vsa poznanstva, ki sem jih sklenila prek družbenih omrežij. Spoznala sem veliko sebi podobnih ljudi in pridobila nove prijatelje. Poleg tega so se mi odprle številne priložnosti za projekte, ki jih drugače mogoče ne bi imela.

Lani si ustvarila seznam »neumnih« stvari, ki jih želiš narediti v letu 2025. Kako je nastal in kaj si že obkljukala?

Ta seznam je v bistvu narejen za zabavo in predvsem za to, da me spravi iz cone udobja. Da včasih naredim nekaj, česar drugače ne bi, ker me je strah ali pa mi je neprijetno. Ampak na njem so tudi majhne, zabavne malenkosti, ki niso resen »bucket« list, ampak iz njih nastanejo dobre zgodbe. Seznam je zame večen, ker vedno, ko se mi kaj novega utrne, to dodam.