Dodo – žalostna zgodba o ptiču, ki je postal simbol izumiranja vrst

Zvesti Pilovi spremljevalci rubrike Tačke ste v preteklih letih spoznali kar nekaj živali, ki jih danes še lahko vidimo  v njihovih naravnih okoljih, a je njihova usoda skrb vzbujajoča. Zaradi različnih vzrokov, žal, zelo velikokrat povezanih z našim nespametnim ravnanjem s svetom okoli nas, pa nimamo nobenega zagotovila, da bodo to možnost imele tudi naslednje generacije pilovcev. V naslednjih številkah vam bom predstavila nekaj tistih živalskih vrst, ki so v zadnjih 100 letih za vedno izginile z našega planeta, oziroma predstavnike nekaterih vrst lahko srečamo le še v živalskih vrtovih. Koliko živalskih vrst je izumrlo v zgodovini Zemlje, ne bomo nikoli izvedeli, a za ptiča dodoja z otoka Mavricija vemo, da so ga nazadnje videli brodolomci s potopljene ladje leta 1662.

 »Ostudni ptič«
Dodojev edini dom je bil majhen vulkanski otok Mavricij, ki leži dva tisoč kilometrov vzhodno od vzhodnoafriške obale. Leta 1598, ko so otok osvojili Holandci, je bil ta precej drugačen, kot je danes. Prekrit je bil z gostimi gozdovi ebenovcev in bambusa. V njih je živelo več kot dvajset vrst nenavadnih ptičev, med njimi tudi dodo. Otok je bil pravi raj za izmučene in lačne mornarje, ki so na njem pristali po dolgih mesecih plovbe. Njihovi ohranjeni zapiski govorijo predvsem o tem, kakšnega okusa je bila posamezna žival. Dodoja so opisali kot ostudnega, saj tudi ure kuhanja niso omehčale njegovega mesa, razen prsnega dela, ki je bil zelo dober.

Muzejsko življenje zadnjih dodojev
Čeprav so bili dodoji kulinarično razočaranje, pa so jih zlahka lovili, saj niso leteli. Zaradi nenavadnega videza so nekaj živih primerkov kot lovne trofeje pripeljali v Evropo, tudi v Anglijo. Po smrti so jih nekaj nagačili. Nagačeni dodo, ki so ga leta 1683 iz Londona prenesli v Oxford, se je za vedno vpisal v zgodovino. Žal so se zaradi slabih razmer v muzeju do danes ohranile  le njegove noge in glava.

V začetku 19. stoletja so bili znani ostanki le dveh dodojev – oxfordska glava in noge in noge v Britanskem muzeju v Londonu. Leta 1840 so našli še dva primerka dodoja, enega v skladišču  Zoološkega muzeja v Kopenhagnu na Danskem in drugega v Pragi na Češkem. Štirideset let pozneje so na Mavriciju našli stotine kosti dodoja, iz katerih so skupaj z muzejskimi primerki lahko končno sestavili pravo okostje.

Dodo je bil vrsta goloba
Znanstveniki se dolgo niso mogli odločiti, kakšne vrste ptič je dodo. Predlagali so vse od nojev, tukalic, albatrosov, jastrebov. Že sredi 19. stoletja je eden od raziskovalcev, ki je natančno proučil dodojevo glavo v Kopenhagnu, menil, da je dodo vrsta talnega goloba. Čeprav se je to takrat zdelo nemogoče, je bilo kasneje potrjeno – dodo je bil v resnici velik  golob.

Videza resničnega dodoja ne bomo nikoli poznali
Zelo malo imamo starih podatkov o dodojevem videzu. Vse, kar se je od njega ohranilo do danes, so kosti. Izdelati pravo podobo živali le iz kosti pa je velikokrat težko. Kar zamislite si, da še nikoli niste videli ježa, a bi našli njegovo okostje – le kako bi lahko vedeli, da ima bodice.

V 17. stoletju so bili slikarji fotografi takratne dobe. Večina slik dodoja iz tistega časa prikazuje  ptiče, pripeljane v Evropo, verjetno tudi že nagačene. Ohranjene slike se zelo razlikujejo med sabo, veliko jih je boljših ali slabših kopij ene in iste slike. Na slikah je dodo večinoma  predstavljen kot neroden in zelo debel ptič.

Dodo – debeluh?
Danes domnevajo, da je bila večina živih dodojev, ki so jih pripeljali v Evropo, zares debelih. To pa je bila verjetno posledica preveč neprimerne hrane in premalo gibanja v ujetništvu. Dodo je bil vrsta goloba, zanje pa je značilno, da lahko kopičijo veliko  maščob. Iz znanih kosti po muzejih so znanstveniki izračunali, da bi bil dodo z evropskih upodobitev veliko pretežak za svoje okostje. In na podlagi teh izračunov je bila narejena tudi nova rekonstrukcija vitkejšega in lepšega dodoja.  

Rekonstrukcija dodoja iz kosti, najdenih na Mavriciju
Dodo naj bi bil visok kar en meter in naj bi tehtal 10 kilogramov. Kakšne barve je bilo njegovo perje, je iz starih opisov in ilustracij težko določiti. Verjetno je bilo sivkasto ali rjavkaste barve s čopom svetlejšega kodrastega perja na repu. Glava naj bi bila gola in siva, kljun pa zelen, črn in rumen. Imel naj bi močne rumenkaste noge s črnimi kremplji. Samci naj bi bili večji od samic z daljšimi kljuni. Ti naj bi bili dolgi do 23 cm in naj bi bili na koncu kljukasto zakrivljeni.

Zakaj je dodo izumrl?
Predniki dodoja so verjetno prileteli na Mavricij pred milijon leti. V novem okolju niso imeli naravnih plenilcev in so zaradi tega lahko mirno uživali življenje na gozdnih tleh. Počasi so izgubili sposobnost letenja, zato pa se jim je razvilo večje telo.

Tisoče let je dodo užival v tem raju, do usodnega dne leta 1598, ko so na Mavriciju pristali Holandci. Natančnega datuma izumrtja dodoja ne vemo, lahko pa zelo dobro določimo, zakaj se je to zgodilo. Danes mislijo, da to ni bil čisto neposreden vpliv prišlekov, čeprav so Holandci gotovo polovili kar precej dodojev. V tistem času je bil Mavricij prekrit z gostimi gozdovi in iz mornariških dnevnikov vemo, da Holandci niso prodrli globoko vanje. Vendar pa so s sabo prinesli številne živali: podgane, mačke, pse, prašiče in opice. Ker tudi te živali na otoku niso imele naravnih plenilcev, so se v kratkem času izjemno namnožile. Podivjani psi so plenili odrasle dodoje; podgane, prašiči, opice in mačke pa njihova jajca in mladiče. Podgane so se celo tako razmnožile, da so Holandci zaradi podganje kuge leta 1710 otok zapustili.