Mandril – opica afriškega tropskega deževnega gozda

Kraljestvo levjega kralja je afriška savana – s travo poraščena pokrajina, v kateri je zelo malo dreves. In kako se je v njej znašel modrec mandril Rafiki, katerega pravi dom so deževni gozdovi tropske Afrike v državah Kamerun, Gabon, Ekvatorialna Gvineja in Kongo? V zgodbi, ki jo z vami poskušam že nekaj mesecev iz pravljice prestaviti v resnično Afriko, je mandril Rafiki v kraljestvo levjega kralja pripotoval med svojim raziskovanjem afriških dežel. Kmalu se je spoprijateljil s kraljem Mufaso in zaradi svoje modrosti postal njegov glavni svetovalec in svetovalec vseh prihodnjih levjih kraljev. Občasni izleti mandrilov iz gozda v savano pa so bili že opaženi tudi v naravi.

Za sesalčje standarde neobičajno barvite živali
Mandrile označuje neverjetna barvitost obraza, ki za sesalce ni običajna. Med sesalci ni nobenega drugega predstavnika, ki bi imel rdeče ali modro obarvano kožo. V resnici tudi rdeča in modra barvila mandrilov ne nastajajo tako kot bolj običajna. Rdeča in modra barva nastaneta zaradi lomljenja svetlobe na posebnih kolagenskih vlaknih obraza. Gobec mandrilov je izrazito podaljšan z rdečimi črtami po sredini in grebenastimi modrimi štrlinami ob straneh. Imajo tudi izrazite nosnice in ustnice, rumeno brado in bele čope. Mandrili imajo olivno zeleno sivo dlako z rumenimi in črnimi pasovi in belim trebuhom. Čeprav imata tako samec kot samica značilno obarvan obraz, so barve precej izrazitejše pri samcu.

Pa še spolno so zelo dvolični
O spolni dvoličnosti govorimo takrat, kadar se predstavniki ženskega in moškega spola neke vrste razlikujejo med seboj po telesnih znakih. Spolna­ dvoličnost je vedno povezana z različnima vlogama spolov pri spolnem razmnoževanju. Med sesalci so mandrili med najbolj spolno dvoličnimi. Poleg bolj izrazite obarvanosti samcev so ti tudi najmanj dvakrat težji od samic, večinoma pa precej več. Samice tehtajo v povprečju 12 kilogramov, najtežji samci pa tudi do 60 kilogramov.

Mandrili nimajo veliko naravnih sovražnikov
Glavni plenilci mandrilov so leopardi, pa še ti v glavnem plenijo mladiče.

Velikanski čekani za vsejede
Mandrili so vsejedi. Kljub temu se večino časa hranijo z vsaj 100 različnimi rastlinskimi vrstami. Najraje imajo sadje, a prav tako jim tekne listje ali celo lubje. Če najdejo gobe, jih jedo, občasno celo prst, uplenijo tudi kakšno jajce. Od mesa si privoščijo mravlje, ­hrošče, termite, pajke, polže in škorpijo­ne. Občasno lovijo ptiče, želve, žabe, ježevce ali podgane. Ob priložnosti ubijejo tudi manjše antilope, tako da zagrizejo v tilnik z ostrimi čekani.

Življenje v hordi
Mandrili živijo v velikih skupinah, ki jim rečemo horde. V posamezni hordi je od 600 do 800 posameznikov. Večinoma hordo sestavljajo samice s potomci. Samci navadno živijo sami, a se hordi pridružijo v času parjenja, kar je tri mesece na leto. Med samci je pogosto vodilni ali alfa samec. Ko prevzame to mesto, se mu močno povečajo moda in postane bolj živo obarvan. Včasih samec izgubi svoj položaj, kar se pokaže v bledenju barv in zmanjšanju mod. Za mladiče skrbijo samice. Pogosto pri vzgoji materi pomagajo sorodnice v hordi. Mladi samci zapustijo hordo, ko so stari šest let, a se od nje ne oddaljijo zelo. Mandrili živijo do 30 let.

Spanje na drevesih
Mandrili večino budnega časa ­preživijo na tleh, vendar pa se hranijo tudi visoko v krošnjah dreves. Na drevesih spijo, vendar nimajo ­svojega  najljub­šega drevesa, temveč si vsako noč poiščejo novo.

Mandrilščina
Mandrili se sporazumevajo z označe­vanjem prostora z izločki prsnih žlez, govorico telesa in z različnimi glasovi – od rjovenja, vriskanja, godrnjanja do nekakšnega klepetanja.

Mandrili so ranljiva vrsta
Mandile ogroža predvsem izseka­va­nje  gozda in s tem izgubljanje življenjskega prostora. Se pa dobro razmnožujejo v programih živalskih vrtov in so jih že kar nekaj ponovno uvedli v naravno okolje.