Martha – zadnji golob selec

V torek, 1. septembra 1914, ob 13.uri je v živalskem vrtu v Cincinnatiju v ZDA v starosti 29 let poginila samica goloba selca z imenom Martha. Martha je bila zadnji živeči golob selec na Zemlji.  

Slavna že za časa življenja
Že za časa Marthinega življenja je bilo splošno znano, da je po smrti zadnjega samca v živalskih vrtovih leta 1910 Martha zadnji živeči predstavnik vrste. Razpisana je bila celo nagrada 1000 dolarjev za tistega, ki bi mu uspelo v naravi najti samca za Martho in bi s tem omogočil nadaljevanje vrste. Žal se to ni zgodilo, ker je zadnjega goloba selca marca 1900 ustrelil 14-letni Press Clay Southworth v grofiji Pike v zvezni ameriški državi Ohio. Ptiča so nagačili in ga še danes lahko vidimo v muzeju v Columbusu. Ko so 14 let pozneje v živalskem vrtu v Cincinnatiju našli na tleh kletke mrtvo Martho, so trupelce takoj zamrznili in prenesli na glavni ameriški naravoslovni inštitut Smithsonian v glavno mesto ZDA, Washington, kjer so jo nagačili in je še danes v opomin, kaj delamo ljudje z živimi bitji na našem planetu.

Z Marthino smrtjo smo s seznama vrst na našem planetu prečrtali še eno. Vsako izumrtje je žalostno, a izumrtje golobov selcev je predvsem zaradi zelo natančno dokumentiranega sledenja dogodkov, ki so do končnega izumrtja privedli, še posebej poučno. Prav je, da se iz njega kaj naučimo.

Od milijard …
Golob selec je bil še v sredini 19. stoletja najštevilnejša vrsta ptic na svetu – takrat naj bi jih bilo med Mehiko in Kanado kar tri do pet milijard. Kot pove že ime vrste, so se ti ptiči ves čas selili. Iz zapisov vemo, da so selitve z enega območja na drugo trajale običajno tri dni. V tem času je bilo nebo dobesedno prekrito z golobi selci, kar je povzročilo, da je bila svetloba medla, kot v času sončnega mrka, iztrebki so padali z neba kot velike krpe južnega snega in hrup, ki so ga ptice povzročale, je bil neizmeren. Ko so prileteli na določeno območje, so na njem, odvisno od letnega časa, pojedli ves žir, želode, borovnice, češnje, murve, črve, gosenice, polže. Zelo radi so se sladkali z ajdo na polju. Pomemben del njihove prehrane pa je bila tudi sol, ki so jo dobili iz slanih vrelcev. Ko jim je zmanjkalo hrane, je sledila nova selitev. Pri tako velikem številu ptic bi bilo težko drugače, saj so potrebovale zares veliko hrane.

…na nič
V času, ko hrane za ljudi ni bilo na pretek, je bilo meso golobov selcev zelo poceni obrok za sužnje in reveže. Ko se je jata pojavila, je bilo vse, kar je bilo treba storiti, usmeriti puško v zrak in streljati – zadetki so bili zagotovljeni.

A poleg lova za hrano so si lokalne lovske zveze omislile tudi zelo grozljivo in kruto streljanje golobov, neprimerljivo z drugimi oblikami lova. V začetnih letih tekmovanj, ko je bilo golobov selcev še veliko, je bilo treba preseči številko 20 000! ptičev na dan, če si želel dobiti nagrado. S takimi množičnimi odstreli se je populacija golobov selcev zelo hitro zmanjševala in se ob koncu 19. stoletja približala ničli. Po odstrelu zadnjega v naravi je do Marthinega pogina živelo le še nekaj posameznih ptičev v živalskih vrtovih.

Zavedanje, da moramo naravo ohraniti
Lovci so v zelo kratkem času tako zdesetkali populacijo golobov selcev, da je leta 1900 ameriški Kongres sprejel prvi zakon o zaščiti narave v ZDA. Ta zakon je zaščitil pred izumrtjem številne vrste, a za goloba selca je prišel prepozno.

Vrnitev v prihodnost
Sto let po izumrtju golobov selcev skupina znanstvenikov poskuša z uporabo genskega inženirstva ali kloniranja obuditi vrsto v življenje. Ko je Martha poginila, znanstveniki sploh še niso vedeli, da so geni zapisani v DNK. Zdaj imajo tehnologijo, s katero lahko DNK osamijo iz ohranjenih primerkov golobov selcev v muzejskih zbirkah. Znanstveniki optimistično pričakujejo prvi zarod, ki se bo izlegel iz jajc na novo ustvarjenih golobov selcev v letu 2025. Če bi se projekt uspešno iztekel, bi to morda odprlo pot za vrnitev v življenje še kakšne izumrle vrste.

A tudi če bo poustvarjanje goloba selca uspešno, bo ostalo še veliko nerešenih vprašanj pred njegovo izpustitvijo v naravo. Znanstveniki veliko stvari o njegovem življenju ne vedo. Na primer, koliko njihovega obnašanja je zapisano v genih in koliko se morajo mladiči naučiti od svojih staršev. Prav tako ne vedo, kako velika mora biti jata, da preživi, in predvsem, ali je narava, ki smo jo v sto letih dodobra spremenili, sploh še primeren dom za golobe selce.