Z belolično gosjo si (še lahko) delimo nebo

Zamislite si hladno deževno nedeljsko dopoldne. V brezdelju odprete televizijo, kjer se ravno začenja film o vašem vrstniku, ki se na jugu Francije pridruži očetu biologu pri projektu vzgoje beloličnih gosi. Te v naravi sicer gnezdijo na daljnem severu, a je njihova selitvena pot že močno prekinjena zaradi človekovega delovanja. Ideja projekta je naučiti mlade gosi, da letijo na sever po bolj varni poti. Ker so se gosi zvalile v Franciji in poti na sever ne poznajo, naj bi jim jo pokazali tako, da bi z ultralahkim motornim zmajem leteli z njimi. Film je opremljen z napisom, da je posnet po resnični zgodbi. Radovednost mi ne da miru in na internetu poiščem resničnega »gosjega očeta« oziroma bolje rečeno »gosjo mamo« –  Christiana Moulleca. Z njim se kasneje dogovorim, da ga obiščem in z jato beloličnih gosi celo poletim čez francoski Centralni masiv. 

Kar najprej zagledam, je moja mama

Slavni raziskovalec živalskega vedenja in prejemnik Nobelove nagrade za svoje raziskave, Konrad Lorenz, je pri proučevanju obnašanja gosi odkril nekaj neverjetnega, kar naj bi bilo celo vtisnjeno v dedno snov gosi. Opazil je, da gosi prvo premikajočo se stvar, ki jo zagledajo, ko se izležejo iz jajca, sprejmejo za mamo. Morda se to sliši čisto logično, če si zamislimo, da je verjetno to res mama gos. A mlade goske za mamo sprejmejo tudi človeka, če je ta prisoten ob izvalitvi, ali celo samohodno kosilnico za trato. Na podlagi teh znanstvenih spoznanj svoje belolične gosi vzgaja tudi Christian  Moullec – preprosto poskrbi, da je on prvi, ki ga mlade goske zagledajo. In ker je »mama«, jih mora naučiti vsega, od iskanja hrane do letenja.

Ni ga čez potovanje

Belolične gosi so izvedenke za selitve. Vsako leto prepotujejo na tisoče kilometrov – poleti letijo na sever, kjer v arktičnem hladu severne Evrope, Grenlandije ali Kanade vzgajajo mladiče; jeseni pa se preselijo nekoliko južneje, kjer prezimijo.

Med preleti potujejo v formaciji v obliki črke V. V njej si na dolgi poti pomagajo ohranjati energijo. V taki formaciji nekatere ptice raje letijo na levi, druge na desni, nekatere pa v sredini. Ptice, ki letijo na koncih in spredaj, se redno izmenjujejo, da se utrujenost enakomerno porazdeli med članicami jate. V formaciji ptice zadaj ves čas usklajujejo zamahe s ptico na čelu. Na tak način sledijo zračnemu toku, ki ga ustvari ptica spredaj.

Avantur polno zgodnje otroštvo

Belolične gosi običajno živijo v skupinah, ki lahko med selitvijo štejejo do tisoč ptic ali več. Med seboj zelo glasno komunicirajo. Posamezni pari v skupini pogosto ostanejo skupaj vse življenje, ne glede na okoliščine. Gnezdijo visoko na robovih strmih morskih pečin. Samica izleže tri do sedem jajc, iz katerih se po 25 do 30 dneh izvalijo mlade goske. Prekrite so s puhastim perjem in lahko takoj hodijo in plavajo. Takoj po izvalitvi s pečin poskačejo v morje in nato priplavajo na breg. Tam se pridružijo staršem na 10 do 25 kilometrov dolgi poti do varnega mesta, kjer skupaj ostanejo približno tri mesece in kjer se naučijo leteti. Na ta način se zelo zmanjša nevarnost, da bi goske postale plen severnih medvedov, arktičnih lisic in velikih ptic. Starši za svoje mladiče skrbijo v varnosti jate in jih učijo, kako najti hrano ter ostati na varnem. Belolične gosi lahko živijo skoraj 30 let.

Ali si bomo z njimi še lahko delili nebo?

In če se vrnem k naslovu današnjih Tačk. Za zdaj je beloličnih gosi še veliko in njihove populacije so stabilne. Njihova glavna grožnja so prav spremembe v njihovih selitvenih poteh, ki se spreminjajo zaradi podnebnih sprememb, onesnaženja okolja in širjenja naših mest in obdelovalnih površin. Da bi zaščitili te čudovite ptice, se lahko pridružite Christianu Moullecu pri zaščiti okolja, saj bo v prihodnosti le zdravo okolje omogočalo preživetje vsem bitjem, vključno z nami, na našem edinem domu – planetu Zemlji.