Teta Justi

Ojla, Animal girl!

»Zunaj je pomlad, zunaj je cvetje, povsod odmeva ptičje petje, ti pa v sobi pestuješ bolečino, namesto da bi se imela fino.«

Dobro, priznam, ravno Nobelove nagrade za poezijo ne bom dobila, a sem te v verzih želela spraviti v dobro voljo in ti malce drugače povedati, da je čas, da celo zadevo začneš gledati z drugimi očmi, da jo pogledaš z drugega zornega kota. Lahko bi ti še naštela nekaj modrosti, kot so nihče ni popoln, naj kamen vrže tisti, ki je brez greha, po toči zvoniti je prepozno, ampak vse to ti že veš, zdaj  moraš narediti samo še en majhen korak, kajti tistega velikega, najpomembnejšega si naredila že pred časom.

Ta veliki korak, ki ga mnogi ne zmorejo, je sposobnost spoznanja, da si naredila napako, kršila dogovor. Spoznala in priznala. So ljudje, ki zelo težko ali pa sploh ne priznajo, da so naredili nekaj narobe ali da so se zmotili ali da se niso držali dogovora. Raje bi požrli živo žabo, kot da bi rekli: »Hej, res je, to sem pa naredil narobe, to ni bilo prav.« Kaj šele, da bi jim bilo zaradi tega žal, da bi se opravičili in dali nekakšno zavezo, da tega ne bodo več počeli. Nekateri se celo raje leta in leta tožarijo po sodiščih, kot pa da bi se kot zrele, odrasle, odgovorne osebe usedli, se pogovorili, se opravičili, si odpustili, si segli v roke in rešili problem.

Saj sem že večkrat omenila tisto sosedo iz prvega nadstropja, ki je sila neprijazna in nevljudna, opravljiva, skregana z vsemi stanovalci. Na sestanku stanovalcev jo je profesor Milivoj opozoril, naj ne odlaga vrečke s smetmi ob zbiralnik, ker potem mačke vrečko strgajo in smeti ležijo povsod naokrog. Ne boš verjela, soseda ga je tožila zaradi laganja, žalitve in obrekovanja. Seveda je izgubila pravdo, saj so jo pri tem početju videli tudi drugi stanovalci, nekateri celo posneli s pametnimi telefoni. Pa samo opravičiti se je bilo treba in reči, da tega ne bo več počela.

Ti in tvoji starši pa ste tvoj spodrsljaj razrešili na edini pravi način. S pogovorom, opravičilom in dogovorom, da se boš držala dogovorov. Ne bom rekla, da je dogovorjena ureditev uporabe elektronskih napravic do tebe najbolj prijazna, verjamem, da imajo številni prijatelji in sošolci bolj prost in manj nadzorovan dostop do pametnih telefonov, a naj te spomnim na kar nekaj pisem, v katerih se tvoji vrstniki pritožujejo, da jim starši sploh ne dovolijo uporabe telefonov, češ da so premladi, da so telefoni predragi, da škodijo, poneumljajo…

Vi imate dogovor, spoštuj ga in prepričana sem, da boš, če se ga boš držala, kmalu imela več možnosti za uporabo. Ni ti pa treba imeti slabe vesti in biti žalostna. Pravzaprav si lahko ponosna nase. Spoznala in priznala si napako, se opravičila, starši ti verjamejo. To je naravnost krasno. Ponosna sem nate. Ko bi se še drugi znali tako obnašati, tako prevzemati odgovornost in tako reševati probleme. Bilo bi super. Zdaj pa nasmeh na obraz in veselo odkorakaj v lep pomladni dan.