Teta Justi

Dragi Čas!

Stopili smo v novo leto in kot se spodobi za ta čas, si damo nekaj zaobljub, nekaj ciljev, ki jih bomo uresničili, nekaj stvari, ki jih bomo spremenili, popravili. Jaz osebno, denimo, sem si že dolgo nazaj prenehala obljubljati, da bom shujšala, ker se s to zaobljubo nikoli nisem ravno proslavila. Zato sem si zadala bolj uresničljive cilje, kot je na primer šest pohodov na Šmarno goro. Enega od vzponov sem že opravila. Ne rečem, da je bila to najlažja in najbolj pametna zaobljuba, lahko bi si izbrala kaj lažjega, kajti že tri dni  imam vnetje mišic in po stanovanju bolj podrsavam kot hodim. Ampak ni mi žal napora in robotskega premikanja, kajti bilo je res čudovito. Lep dan, srečala sem dobre prijatelje, pojedla odličen ričet, pa kaj bi človek hotel več. Ne vem, kako je s teboj, ljubi Čas, kaj si si, če si si sploh, obljubil v začetku tega leta, ampak ni še prepozno in s tvojim dovoljenjem bi ti predlagala dva letošnja cilja.

Prvi – da prenehaš razmišljati in govoriti o kakršnikoli obliki samokaznovanja in začneš gledati na življenje pozitivno. Verjemi mi, nobeno življenje ni postlano samo z rožicami, le kam bi prišli, če bi obupali že ob prvem prepiru s prijateljem, malo slabših ocenah ali zahtevah po boljšem uspehu. Živimo za to, da bi uživali v tistem, kar nam lepega ponuja življenje, in da bi takšne probleme, kakršne imaš ti, reševali, ne pa pred njimi bežali. Sanja se mi ne, zakaj sta se s prijateljem sprla, ne bom se spuščala v to, kdo je kriv, kajti to niti ni tako pomembno, sploh pa zato, ker sta za vsak prepir potrebna dva. Ne govorim na pamet, včasih se spremo s poštarjem Gezo ali s sosedom Milivojem, potem malce kuhamo mulo, se zazremo vase in vedno znova ugotovimo, da sva k prepiru prispevala oba, včasih več eden, včasih drugi, ampak nikoli en sam.

Prepričana sem, da si tudi v vajinem sporu lahko krivdo delita in zato, če vama je do tega, naj vsak stopi korak nazaj in obnovita prijateljstvo. Pri takšnih zadevah ni poraženca, so samo zmagovalci. Bodi tisti, ki bo prvi ponudil roko sprave, če jo prijatelj zavrne, potem si nimaš kaj očitati, vsem tistim, ki so stopili na njegovo stran, pa lahko sporočiš, da jih takšnih raje niti nimaš za prijatelje, saj so brez hrbtenice in poguma, da bi priznali, kaj je prav in kaj narobe. Če je nekdo pripravljen sprejeti svoj del krivde, se opravičiti in dati drugemu roko, kar lahko narediš ti, drugi pa tega ne cenijo, čeprav gre za, če sem malce poetična, viteško potezo, potem tudi niso vredni prijateljstva. Našel boš druge, boljše, prave prijatelje.

In tudi pravo pot do boljših ocen boš našel, samo sprejeti moraš to odločitev kot nekakšno novoletno zaobljubo. Odkrito se moraš pogovoriti s starši, kaj so po tvoje težave pri učenju ter ali in kje ti lahko pomagajo. Pojasniti jim moraš, da ob slabši oceni bolj potrebuješ spodbudo kot pa grajo in kazen. Če ne verjamejo tebi, pa naj kaj preberejo o tem ali stopijo do šolske svetovalke, razredničarke, ki jim bosta prav gotovo pojasnili, da niso vsi odličnjaki srečni in da niso vsi tisti z »zgolj« dobrim uspehom, mi smo jim nekoč rekli trojkarji, zgube, izgubljeni primeri in bodoči brezposelni. Če bi bile zgolj visoke ocene zagotovilo dobrega in lepega življenja, bi bili dve tretjini ljudi nesrečnih, med njimi, ne boš verjel, tudi jaz, tetka Justi. Pa to kratko malo ni res. Pomembno je, da ti učenje ne postane zgolj boj za boljšo oceno in preživetje, ampak užitek. Seveda, nekateri predmeti nikoli ne bodo po tvojem  okusu, z njimi boš pač moral opraviti malce na silo, z ne preveč navdušenja, v drugih pa uživaj pri pridobivanju znanja in v dobrih ocenah. Življenje je lepo in učenje tudi. Ne vedno, a vendar. Verjemi mi.