Teta Justi

Živijo, Tista popolna!

Dobro si zadela svoje izmišljeno ime – Tista popolna. Jaz bi mu dodala samo eno majčkeno pripombo. Nisi Popolna, ampak drugi hočejo, da bi bila popolna, in ker nihče ni popoln, je to tako imenovana Misija nemogoče. In če se mene kaj vpraša, nihče naj si ne želi biti popoln, kajti to je sam stres, pokora, jok in stok. Vsaka napakica je velika kot ledena gora, ki je potopila Titanik, vsak spodrsljaj grozen kot največji snežni plaz v Dolomitih, vsak neuspeh grozna napaka, podobna tisti, ki je kriva, da je razneslo jedrsko elektrarno Černobil!

Biti popoln je breme, ki ga redki zmorejo, če ga sploh, in če so vsi popolni, potem je svet najbolj dolgočasen planet v našem ozvezdju. Če pa smo odkriti do konca, redki so mladostniki, ki si želijo biti popolni, res redki. Verjemite, spoznala sem na tisoče otrok, pa sta bila samo eden ali dva takšna, da sta si želela doseči popolnost. Velika večina tvojih vrstnikov si želi biti popolnoma normalna – tu in tam odlična, tu in tam povprečna, tu in tam malce slabša.

Da bo najstnik najboljši v vsem, najhitrejši in najspretnejši pri športu, vrhunski umetnik in najboljši učenec na šoli, tisti, ki je pobral vse nagrade in priznanja – to si želijo starši. In v tej svoji želji, ki jo največkrat skrijejo za stavkom »svojemu otroku želim vse najboljše v življenju, vse najboljše pa dobi, če je povsod najboljši« ali pa »jaz že vem, kaj je dobro za mojega otroka«, pozabljajo na želje, potrebe in zmožnosti svojih nadobudnežev. In ker so mnogi »zelo« pametni, radi pozabljajo, kakšni so bili sami v najstniških časih (večina ni sanjala o nikakršni popolnosti), in niso pripravljeni prisluhniti otroku, ki je v stiski in si želi nekoliko manj pritiska, stresa, norenja in skakanja z domače naloge na krožek klekljanja, s krožka na balet in trening košarke, potem na tečaj kitajščine, vmes še k verouku in na priprave za pomladanski kros.

Tvoja dva sta pravzaprav pozabila na tvoj danes, gledata samo v prihodnost in sta prepričana, da bo lep(š)a samo s trdim vsakodnevnim garanjem in najboljšimi rezultati na vseh področjih. Seveda, če se ne zlomiš. In da se ti res ne bi to zgodilo, se bo treba, preden bo prepozno, pogovoriti s starši. Četudi se ti zdi, glede na dosedanje izkušnje, brezupno. Poskušaj znova razložiti svojo stisko, da ne gre za neko lenost in bežanje pred napori, ampak za preobremenjenost. Iskrena moraš biti tudi do sebe in si odgovoriti na vprašanje, ali res ne zmoreš ali pa te vse obšolske dejavnosti ne zanimajo več, v njih ne vidiš zadovoljstva, te ne osrečujejo.

In to moraš tudi iskreno povedati staršem, naj jim bo to všeč ali ne. Da pa bodo tvoje želje in prošnje dobile večjo težo, se jaz na tvojem mestu ne bi izogibala pogovora z razredničarko in šolsko svetovalko (psihologinjo) in naj potem ona staršem strokovno razloži, kaj pomeni izgorelost, stres, pritisk, da dobivaš samo najboljše ocene, da ocene 4 in 3 niso tragedija, da si povsod najboljša … Prepričana sem, da boš, ko se ti to breme nekoliko zmanjša in boš nekoliko lažje zadihala, našla prijateljico, vredno tega imena, takšno, ki ti bo res v veselje in oporo. S tempom, kakršnega zdaj živiš, je to težko. Ti si mlada generacija, a vseeno morda poznaš verz iz znane pesmi Andreja Šifrerja Za prijatelje, ki lepo ponazori tvoj problem – za prijatelje si je treba čas vzet.

Ne bom rekla, da dramatiziraš, ampak bom citirala poštarja Gezo, ki pravi, da solze niso rešile nobenega problema. Moja babica pa je rekla drugače, ko sem se cmerila. Joči, Justi, joči, solze so dobre za lepo polt. Jaz pa pravim takole, draga moja popolna, čas je za spremembe. Glavo gor in prijazno, a odločno prosi starše, da se resno pogovorite, da prisluhnejo tvojim težavam, in jih prosi, da skupaj poiščete rešitev. Povej jim, da tako ravnajo sodobne družine, da so v sodobnih družinah njihovi člani enakopravni in da boš samo tako postala zadovoljna in uspešna oseba, ki bo tudi njim v ponos. Poskusi, kaj pa naju stane.