Teta Justi

Ljuba moja Sad girl!

Bova kar žebljico na glavico pribili. Ti nisi nesamozavestna, tebi samozavesti ne manjka. V resnici si bolj samozavestna od večine tvojih vrstnikov. Če pomislim za nazaj, si bolj samozavestna od mene v tvojih letih, pa nisem bila nekakšna mimozica, saj veš tisti čudoviti zgodnjepomladni mediteranski grm z rumenimi, sila občutljivimi listki in cvetki, ki jih še najmanjši mraz osmodi. Nič ne nakladam, pojdiva po vrsti.

Igraš odbojko, zelo dobra si v šoli, imaš bff, ki ji zaradi njenih rahlih zdravstvenih težav le stoj ob strani in pomagaj, dobivaš komplimente, skratka, si luštna in uspešna. Malce me spominjaš na mojo sošolko Suzano. Pol deklet iz dveh prvih letnikov gimnazije bi bilo z veseljem v njeni koži – uspešna, priljubljena, pametna, a je vsake toliko časa priskakljala k meni in se pridušala: »Justi, zdi se mi, da me Eva in Martina ne marata, Franci me čudno gleda, Erik se noče pogovarjati z menoj več kot pet minut!« Halo! »Ja, presneto nazaj, a te res mora ves svet imeti rad, da bi ti bila zadovoljna,« sem ji enkrat rekla. Čudno, da mi ni teh besed zamerila in me ni dala na seznam tistih, ki je ne občudujejo.

Ne rečem, da si ti Suzana, toda sprijazniti se je treba s preprosto resnico, da v življenju nikoli nismo in ne bomo vsem všeč. To ne pomeni, da je z nami kaj narobe, sploh ne, ampak zgolj to, da imamo ljudje različne okuse, da nam nekateri ljudje po značaju in videzu bolje, kot pravimo, »sedejo«, drugi pa ne. Da pa pridemo do tistih »pravih«,  pa pot ni kratka in enostavna, še posebej v najstniškem obdobju, ko se še spreminjamo in oblikujemo. Imela sem nekaj sošolcev, s katerimi tiste čase niti na kavico ne bi šla, pa smo se nekaj let pozneje med študijem ponovno srečali in, če verjameš ali ne, postali zelo, zelo dobri prijatelji. Nič ni zabetonirano. Da sva se s poštarjem Gezo »štekala« že od najstniških let, je pravzaprav kar mali čudež, pa ne rečem, da mi je bilo pri njemu čisto vse všeč in da on ni imel prav nobene pripombe na moje obnašanje, razmišljanje, početje. Milivoj, saj veš, sosed iz bloka, pogostokrat pravi: »Naj bo raje malo, a zato bolj kakovostno!«  Z drugimi besedami, bolje manj prijateljev, manj oboževalcev, a zato naj bo to kakovostno, dobro, trdno… Saj boš do tega kaj hitro tudi sama prišla.

Bolj boleče in skrb vzbujajoče je to najedanje nekaterih modelov. Vem, da ti je v bolj slabo tolažbo ugotovitev, da je tega medvrstniškega besednega, psihičnega pa tudi fizičnega nasilja, ustrahovanja in posmehovanja vse več. Del krivde nosijo starši, ki krijejo hrbet svojemu podmladku tudi pri vsaki neumnosti, ker jim strežejo spredaj in zadaj in ker so nekritični do njihovega (ne)znanja, obnašanja in zavračanja osnovnih elementov spoštovanja drugih. To, da se ne odzoveš na njihovo buliranje, pa je absolutno najbolj pametna poteza.

Naporno je ne ozirati se na njihova nesramna izzivanja in ostati miren, neprizadet, ampak zapomni si predvsem eno – nimaš ti težav, nisi ti tista, ki dela kaj narobe, in s teboj ni prav nič narobe. Težave, zelo resne težave  imajo mladeniči, ki se te lotevajo. Gre za najstnike, ki so negotovi, prestrašeni, nevedni ali celo trpinčeni ali zanemarjeni v družini in se v resnici bojijo vsakega, ki je boljši ali pametnejši in uspešnejši od njih. Ker se ne upajo spoprijeti s teboj na področju znanja, obnašanja, uspeha, jim ne ostane drugega kot provociranje, podtikanje, smešenje. Verjemi mi, da jih žre in pekli, ker se ne odzivaš, ker te, vsaj na zunaj ni videti, niso spravili v kot, ker niso dosegli svojega cilja – zlesti nad tabo.

Zato ostani še naprej trdna in močna. Na koncu boš zmagala ti! Bi pa jaz na tvojem mestu le povprašala razredničarko, ali ne bi nemara bilo dobro, da se ona pogovori glede obnašanja z omenjeno trojico in morda tudi z njihovimi starši. Učitelji vendarle niso na šoli zgolj za to, da vam natočijo svežega znanja, ampak je njihova naloga tudi, da skupaj s starši iz svojih učencev naredijo spodobne odrasle in odgovorne ljudi. O medvrstniškem nasilju pa si preberi v tokratnem Pilu, mogoče ti bo tudi pomagalo.