Teta Justi

Živijo, Crazy girl!

Ti si pa res en živ dokaz, kako se naša življenja vrtijo v nekakšnih krogih, ki se nekje presekajo, križajo, potem spet oddaljujejo in stikajo z nekimi drugimi krožnicami, kar naprej in naprej vse življenje.  Imela sem prijateljico Mojco, še v osnovni šoli, pa so se na najino žalost odselili v Avstralijo. Čez 22 let sva se srečali na nekem mednarodnem seminarju, pozneje se je vrnila v Slovenijo, veliko sva se družili in je potem spet zaradi službe šla v Nemčijo, a sta po nekem naključju najini vnukinji kar nekaj let pozneje postali najboljši prijateljici … Tako se ti s svojo BFF povezuješ in oddaljuješ, skupna točka je njen sedanji fant, tvoj bivši, potem se ona oddalji od nekaterih sošolk, pa spet poveže z njimi, medtem ko ti potuješ po novi tirnici, ki se spet bliža njeni …

Zanimivo, pestro, razburljivo, vsekakor pa dinamično, nič kaj dolgočasno in to že pri tvojih trinajstih. Verjetno je še nekaj skupnih točk, zaradi katerih ti njeno prijateljstvo, kljub nekaterim pomislekom, vendarle nekaj pomeni. Če so več vredne in pomembnejše od tistega, kar te pri njej moti, boš morala sama ugotoviti. Tudi s pogovorom. Iskrenim, prijateljskim. Vendar ne pozabi, da smo ljudje različni in da je to različnost oziroma drugačnost treba priznati in spoštovati. Nekaj od tistega, kar te pri njej moti, boš morala sprejeti, če pa bo tistega, kar te preveč moti, veliko, potem jaz ne bi gradila velikih upov, da se bo to prijateljstvo obdržalo. Vsaj ne v takšni obliki, da bi lahko rekli »najboljša prijateljica na svetu«. A misliš, da sem navdušena nad vsemi lastnostmi prijatelja Geze? Da rad zamudi, ali pa da se ne mara peljati z avtobusom, ali da noče imeti na pikniku  drugega kot čevapčiče. Vse to so stvari, ki mi ne dišijo, ampak ima sto drugih lastnosti, ki odtehtajo tiste prve. Najbrž tudi njemu kakšna stvar pri meni ni najbolj všeč, denimo petje opernih arij, čeprav posluh ni moja najboljša lastnost, pa se nasmehne in reče: »Tole Aido si zapela kot pokvarjen, škripajoč otroški voziček!« Pa kdo ne bi imel rad takšnega prijatelja?! Torej, poskušajta skupaj ugotoviti, kaj vaju povezuje, da ostaneta prijateljici, pri čemer nobena ne bi imela občutka, da je izkoriščena, in kje sta tako narazen, da bi bilo bolje, da vsaj nekaj časa hodita svojo, ločeno pot.

Glede sotrpina v isti šolski klopi, ki ti je všeč, mi pa ni jasno, od kod imaš informacijo, da te ne opazi, ko pa se pogovarja s teboj. Morda ne opazi povečanega utripa tvojega srca, ko sedita skupaj, ali rahle rdečice, ko se pogovarjata, a to, draga moja, še nič ne pomeni. Morda pa svoja čustva res dobro skrivaš, njemu je morda malce nerodno in se še ne upa storiti koraka naprej, zato bi morda bilo dobro, da tiste vajine pogovore vendarle nekoliko podaljšaš, da si še malo bolj nasmejana in prijazna, da mu daš kakšen kompliment, pa čeprav bi lahko iz tega sklepal, da mu pomeniš več kot navaden sopotnik v šolski klopi. Saj v tem je štos. Rada bi, da to opazi, in če se boš držala kot kmečka nevesta, bo težje odkril, kaj se skriva pod to tančico skromnosti, zadržanosti.  Šolsko leto bo kmalu naokrog, ti boš v sebi trpela, on pa ne bo vedel, kaj se dogaja v glavi samo pol metra stran od njega. Ne strinjam se vedno z ljudskim rekom, da »priložnost zamujena ne vrne se nobena«, ampak zakaj bi tvegala, da bosta čez leto ali dve, ko bosta kje drugje z nekom drugim, ob neki drugi priložnosti  ugotavljala, kako všeč sta si bila, samo da tega nista znala ali si upala izraziti in povedati. Zato, pogum, glavo gor, nasmeh na lica in prvič, ko bosta spet sedela v isti klopi, povej, da ti je bilo dolgčas brez njegove družbe. To bi bil kar dober začetek.