Teta Justi

Ojla, Obupana!

Tako kratkega in hkrati tako nujnega in neprijetnega, lahko bi rekla bolečega pisma pa že dolgo ne. Kar do kosti me je zmrazilo, pa samo sedem stavkov je. Si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi šla nekoliko bolj v podrobnosti. Najbrž bi marsikatero noč prebedela, besna, da se to sploh dogaja, in še bolj besna, ker ne morem osebno ukrepati in ti bolj pomagati kot zgolj z nasveti.

A tudi to je nekaj,  kajti če se ne premakneva, če bova samo stokali in vzdihovali nad kruto usodo in čakali, da se rejnici srce prelevi iz kamnitega v čuteči topli organ, potem nisva nič naredili. Obenem pa preslišati ali zapreti oči ni prava pot. Seveda se je najprej treba pogovoriti s tistim, ki nas prizadene, mu povedati mirno, a odkrito, da to, kar počne, boli in je krivično. Morda si že poskušala, a brez haska in bo treba, spet mirno a odločno, še enkrat opozoriti rejnico, da njen odnos ni ne ljubeč in ne spoštljiv. To je korak številka ena.

Ker pa so Pepelke s srečnim koncem samo v pravljicah in se ne gre pretirano zanašati na prihod princa z enim izgubljenim čeveljčkom, morava iti naprej. Poiskati moraš socialno službo, ki je zadolžena zate, in odkrito, brez strahu, a tudi brez pretiravanja, torej pošteno povedati, kaj se ti dogaja, kakšne krivice in ponižanja doživljaš. Ne boj se povedati, tudi če si ti kaj narobe naredila. Saj nihče med nami ni popoln, a to nikomur ne daje pravice, da nekoga žali ali ponižuje. Ker pa smo ljudje včasih bolj kratke pameti in mimogrede kaj pozabimo, še posebej tiste neprijetne stvari, ne bi bilo odveč, če bi si tudi zapisala, kdaj, kje in zakaj se je rejnica grdo obnašala in ali je morda bil kdo zraven. Vsaj jaz sem takšna, da grde stvari kar hitro pozabim, ker od slabih spominov in zamer moje življenje ni nič kaj lepše in prijaznejše. Tudi Geza se s tem strinja in se tudi tako vede. A če ne gre drugače, pač ne gre.

Predvidevam, da bo rejnica zanikala ali krivdo celo zvračala nate, a naj te to ne zmede. Tvoje najmočnejše orožje sta odkritost in resnica. Če pa bi imela težave z navezovanjem stikov s socialno službo, potem morava poiskati dodatno pomoč. Pojdi k razredničarki ali k učiteljici, ki ji najbolj zaupaš, povej svojo zgodbo, pošteno, kot bi jo povedala teti Justi, in jo prosi, naj ti pomaga navezati stik s šolsko svetovalko, psihologinjo in potem skupaj z njo vključite v reševanje problema socialno službo. Mogoče odziv rejnice ne bo ravno najlepši ali najprijaznejši, a tako kot doslej pač ne gre. Imaš pravico vsaj do spoštljivega, če ne že ljubečega odnosa, saj ti življenje doslej ni ravno prizanašalo, kar ne pomeni, da mora biti tako tudi še naprej. Justi je na tvoji strani!