Teta Justi

Ojla, Žalostinka.

Močno, močno upam, da je zdaj, ko to bereš, huda ura mimo, da se najhujše ni zgodilo in da je z dedkom vse OK. Minilo je namreč kar nekaj časa od tvojega pisma do mojega odgovora, žal izidemo samo enkrat na mesec in lahko med mnogimi pismi izberemo samo tri in je zato morda zdaj vse skupaj samo še grd spomin, kakršnega si žal to leto delimo milijoni in milijoni na tem našem svetu.

Redki so še ostali, ki ne bi imeli med svojci, prijatelji, znanci, sosedi ali sodelavci koga, ki ga ta vražji virus ne bi bolj ali manj močno oplazil, če celo sami niso bili njegova žrtev. Malo je tistih, ki jih epidemija ne bi tako ali drugače prizadela. Ljudje so brez služb, druženja so skoraj povsem zamrla, kar je za nas kot družbena bitja grozno, šola na daljavo niti približno ni tisto, kar imate v razredu, in najhujše od vsega – mnogim boja s tem zahrbtnim virusom ni uspelo dobiti. Kot sonce po hudem neurju bi me razveselila vestička, da tvojega dedka ni med njimi, da je z vami in da uspešno okreva, pravzaprav vsem želim, da bi vsi, ki ste se tako ali drugače srečali s to boleznijo, imeli zgodbo s srečnim koncem.

Ampak nikar si ne mislite, da mene ne stiska pri srcu, v prsih, ko spremljam, kaj vse se dogaja okrog nas. Nihče, ki je pameten in normalno čuteč človek, ne more zamahniti z roko in reči, saj ni nič hudega, vse to je malo resnejši prehlad, mene to nič ne briga, a ker takšnih vendarle ni tako malo, mislim, takšnih, ki jih ne prizadene tuje zdravje in trpljenje, me toliko bolj prizadene vse skupaj.

Oni dan sem sedela z Gezo in sosedom Milivojem zadaj za blokom, sonce je ravnokar pregnalo ljubljansko meglo, bili smo tri metre vsak sebi, z masko, vnukinja Anja nam je prinesla čaj v termovki in makovke in Geza je spet v slogu kitajskih modrecev dejal: »Hudo je, hudo, draga moja prijatelja, ampak če se iz tega, kar se nam dogaja, ne naučimo, kako smo ranljivi in povezani med seboj in odvisni drug od drugega, kako smo povezani z naravo in odvisni od nje, potem bo samo še hujše. Če ne spoznamo, da samo z razumevanjem drugih, z razumevanjem njihovih težav in s pripravljenostjo, da jim pomagamo, ta civilizacija nima možnosti, da preživi, in se bomo pridružili izumrlim vrstam, kot so dinozavri.« Težko se je ne strinjati z Gezo.

Pomislila sem, in to tudi vam polagam na srce, da razmislite, kaj nam sporoča to, kar doživljamo: ali se je denimo v življenju vredno ukvarjati s tem, kakšne obleke nosi kdo od sošolcev, kakšno glasbo posluša in ali ima pirsing  na obrazu ali popku, in se celo prepirati okrog tega? Ali je res življenjskega pomena, kdo je iz premožne in kdo iz revne družine, kdo si lahko privošči obleke znanih blagovnih znamk in kdo kupuje poceni cunjice na razprodaji, ali res na podlagi tega lahko ocenjujemo sošolke in sošolce okrog sebe in sklepamo prijateljstva? Ali je naše življenje boljše in kakovostnejše, če si privoščimo sošolce, ki imajo težave z učenjem, s težo, samozavestjo v družbi, če jih zafrkavamo ali ignoriramo, ker nosijo očala, zobni aparat, ker so nerodni pri športni vzgoji, ali pa jih zaničujemo, ker se ne ličijo, ker nimajo najnovejšega pametnega telefona in ker poleti ne hodijo na morje, ampak pomagajo na kmetiji?

Res je takšen čas, dragi moji, da se moramo bolj povezati med seboj, da si pomagamo, da smo si v oporo, da pozabimo na neumne delitve, da ne pozabimo na težave drugih in na starejše, ki jim je zdaj res najtežje in so najbolj ranljivi. Če nam večji del tega uspe doseči, potem bo ta pandemija vendarle imela vsaj eno svetlo točko in človeška družba si bo dala še eno možnost za preživetje. Bodimo ljudje v pravem pomenu te besede.

Imejte se lepo, lepo praznujete, želim vam veliko, veliko boljše in lepše novo leto od tega, ki se poslavlja, pazite nase in na vse okrog vas. Tebi, Žalostinka, hvala, da si mi s svojim pismom odprla možnost, da vam povem, kaj mi leži na srcu. Upam na najboljše v zvezi s tvojim dedkom in zelo držim pesti zanj in zate!