Teta Justi

Ljuba Ghalya!

Ne boš verjela, ampak res sem bila nekako prepričana, da skorajda ni več najstniških težav in zapletov in iskanj, s katerimi se vsa ta leta svojega dopisovanja z vami ne bi ukvarjala, pa hop Cefizelj, prileti tvoje pismo. In me vrne v realnost. Kaj mi pove? Da je življenje res polno različnih zapletov, nepričakovanih obratov, polno novih izzivov. Da nas nenehno preizkuša. Pa saj ne, da bi me to presenetilo, ampak res sem mislila, da me težko še kaj ujame nepripravljeno. In pri tvojem problemu sem se res morala najprej podkrepiti z dvema metinima čajema, z nekaj svojimi slovitimi, kot kamen trdimi piškotki in šele nato sesti za tipkovnico, da bi ugriznila v ta trdi oreh.

Zapleteno je, priznam. Tuhtala sem in tuhtala, vrtela in obračala možne rešitve, kot nekakšno Rubikovo kocko, le da pri kocki ni nič hudega, če se zmotiš, zapleteš, pač vrtiš znova, v življenju pa napačne odločitve niso ravno najbolj prijetne in se po navadi filma ne da zavrteti nazaj in začeti znova. Te povsem razumem, da ti ni lahko, saj stojiš na nekakšnem življenjskem razpotju, kajti vsaka selitev iz kraja, v katerem preživimo kar precejšen del svojega življenja, vsekakor prinaša zelo veliko spremembo. Ljudje pa nismo vedno navdušeni nad spremembami, še posebej če gre za takšne, pri katerih ne vemo, kaj nas čaka. 

Neznano nas vedno bega, rajši imamo ustaljeno, celo malce dolgočasno in predvidljivo življenje kot pa negotovo in polno vprašanj. In odhod v neko oddaljeno in neznano, obenem pa tudi precej drugačno državo je res velika sprememba, lahko bi rekli začetek novega življenja. Res je, da si trdnosti in ustaljenosti bolj želimo starejši kot pa mlajši, kar je razumljivo, saj se starejši težje prilagajamo, mnogi pa so se v življenju tolikokrat selili in prilagajali, da so se kratko malo tega naveličali.

Mednje sodi tudi sosed Milivoj, upokojeni profesor, ki živi v našem bloku in je s poštarjem Gezo moj najboljši prijatelj. Milivoj se je namreč 16-krat selil, pol teh velikih premikov ni bilo iz ulice v ulico ali iz enega konca mesta v drugi, ampak iz države v državo in celo z ene celine na drugo. Dobra tretjina teh velikih premikov se mu je zgodila do osemnajstega leta. Družina je pač sledila očetovi poklicni poti in ni bilo ravno veliko možnosti, časa in prostora za razpravo, iti ali ne iti. Milivoj pravi: »V enem mesecu, dveh, smo spokali in šli. Novo okolje, nov jezik, drugačna šola, drugačni sošolci, drugačna hrana, drugačna smer vožnje na cestah. Ampak če povem po pravici, me to sploh ni motilo. Bil je izziv, bilo je nekaj razburljivega v tem najprej pričakovanju, potem pa soočanju z drugačnim svetom. Raziskovanje nove domovine, spoznavanje ljudi in navad me je navduševalo, bogatilo, burilo domišljijo. Seveda ni bilo vedno lahko, saj sem za seboj pustil tudi kakšnega ljubega prijatelja. Vsekakor mi je bilo najtežje, ko smo odšli v drugo državo in zato nisem več videl sošolke, ki mi je bila zelo všeč. Ona tega ni vedela, saj se ji nisem upal povedati, in vprašanje je, ali sem bil tudi jaz njej tako všeč, ampak že to, da je ne bom več videl, mi je trgalo srce. Če verjameš ali ne, v novi šoli sem se po mesecu dni tako zaljubil, da nisem vedel niti, kako mi je ime. Vem pa, da je bilo njej ime Lotti. Tudi jaz sem bil všeč njej, pa ljubezen spet ni dolgo trajala. Po dveh letih smo šli naprej. Ampak, ne boš verjela, Justi, z mnogimi tedanjimi prijatelji, pa tudi z Lotti, smo še danes prijatelji, čeprav živimo na različnih koncih sveta. Se slišimo, tudi srečamo kdaj in to je res čudovit občutek. Naučil sem se nekaj jezikov, naučil sem se spoštovati in ceniti drugačnost, videl sem fantastične naravne in kulturne znamenitosti. Če bi ostali doma, na enem mestu, večino tega ne bi videl ali doživel. Ampak zdaj, čeprav je to bila krasna izkušnja, mi čisto zadošča to mesto, v katerem živimo, in dve »selitvi« na leto; poleti za 14 dni na morje in enotedenski zimski obisk gora. Saj veš, kako pravijo – vse ob svojem času.«

To je torej zgodba, ki mi jo je povedal Milivoj, in krasno sede k tvoji. Ne bo pa ti odpravila vseh dvomov in strahov. Izbira, ostati ali iti, je in bo še vedno težka, saj gre za pomembno odločitev. Ne smeš pa čakati križem rok. Pozanimaj se, kakšna je dežela, v katero naj bi šla, kakšne so šole, kakšne so možnosti za nadaljnje šolanje, kakšen je odnos do deklic in žensk, ali gre za državo z zelo ostrimi verskimi pravili, ki jih boš težko sprejela, ker si odraščala v povsem drugačnem okolju. Poskušaj se dogovoriti s starši, da gresta z bratom najprej na daljši, uvajalni obisk, dogovorite se, da se lahko vrneta, če bo ta spremembe prehuda in se ne bosta dobro počutila.

Ne pozabi, da se otroci pri 14 letih starosti, in ti jih imaš toliko, lahko sami odločijo, pri kom bodo živeli, in te ne smejo prisiliti k odhodu. Pogovori se s svetovalko na šoli, z razredničarko. Šele vse to ti bo verjetno olajšalo oziroma pripomoglo k lažji odločitvi. Izziv je velik, a naj ti zgolj strah zaradi izgube prijateljev in bojazen, kaj te čaka tam daleč, ne ustavita delovanja malih sivih celic. Razmisli, ukrepaj. Vsekakor pa je treba vse to ne samo enkrat, ampak večkrat premleti skupaj s starši in najti najboljšo rešitev.