Teta Justi

Ojla tudi tebi, Unknown school girl!

Po pravici povedano, ne vem, ali smo v medsebojnih odnosih res postali bolj neobčutljivi, naduti, nespoštljivi in sebični kot nekoč ali pa se o tem problemu zdaj več govori in so zato zgolj na videz odnosi med ljudmi, s tem tudi med najstniki, slabši kot pred kakšnimi 30 ali 40 leti. Pa ne mislim zgolj na skupine, kot so šolski razredi, ampak na sploh, kot so podjetja ali stanovanjski bloki. Ne bi rada prehitro in napačno sklepala, starejši itak radi idealiziramo čas, ko smo bili mlajši in je bilo vse »boljše« kot danes, od kruha do glasbe, a vendar se težko izognem občutku, da sta se vrednoti, kot sta solidarnost in sočutje do drugih, temu pravimo tudi empatija, začeli izgubljati v močvirju tehnoloških in materialnih pridobitev civilizacije – v računalniških programih in komuniciranju zgolj preko socialnih omrežij, v lakoti po imeti več in več, v pametnih telefonih, hitrem načinu življenja, pehanju po novem in boljšem ...

Ljudje, pa ne samo mladi, se vse bolj sporazumevajo, ne da bi se videli; po Instagramih, TikTokih, Twiterjih, po Zoomu in Vibru. Lahko mi rečete, da takšni komunikaciji nič ne manjka, a dovolite, da se ne strinjam. Sporazumevanje med ljudmi, pri  katerem ni videti sprememb na obrazu in v očeh, v katerem ni objema, dotika rok in glasnega smeha (zdaj se v glavnem smejemo s smejčkoti in zapisi), je prazno in pomanjkljivo. Poštar Geza bi rekel – robotizirano, češ roboti se tako sporazumevajo med seboj.  Sicer pa, da niste roboti in da sploh ni kul biti robot in da ne želite biti roboti, vas je večina spoznala med šolanjem na daljavo. Toliko najstnikov  je namreč reklo, da hoče nazaj v šolo, da se mi je zdelo skorajda neverjetno.

Zdaj pa nazaj k tvojemu razdeljenemu razredu. Ne bi bila poštena, če bi rekla, da v času mojega šolanja ni bilo tudi takšnih, ki so imeli  zafrkavanje in celo žaljenje ali smešenje sošolcev raje kot jagodni sladoled, a jih ni bilo prav veliko in učitelji so bili zelo strogi, če se je kdo obnašal grobo in nespoštljivo. Prav tako bi bila daleč od resnice, če bi rekla, da je takšen samo vaš razred. Nekoč sem delala na šoli,  ki so ji vsi zavidali prekrasne odnose, pa tudi na takšni, kjer je, tako kot v tvojem razredu, redkokdo veselo in prešerno privršal v zbornico in razposajeno vsem voščil dobro jutro, dan žena ali prvi maj, povedal vic ali povabil k sebi na piknik. Danes živim v bloku, kjer smo večina kot sorodniki, ki se zelo dobro razumejo, vsak vikend se nam kaj dogaja, celo avtobus najamemo, da gremo skupaj kam na izlet, zraven nas pa je blok, katerega stanovalce redko vidim več kot tri skupaj. Pa še kregajo se menda.

Malo sem odtavala, ampak želela sem ti prikazati, da tvoj razred ni izjema in da je to kar razširjen pojav, žal pa je malo takšnih kot ti, ki bi v tem videli problem in ki bi jih to motilo. To sicer ni spodbudno, a nič ne de. Če večine slabi odnosi v razredu ne motijo, ne pomeni, da se je s tem treba sprijazniti. Tu pa, ljuba moja, ti ne morem uresničiti prošnje, naj te ne pošiljam k učiteljici. Ker ne morem osebno stopiti v vaš razred in urediti vaših nezdravih odnosov, te žal pošiljam prav k učiteljici. Ti si tista, ki ji lahko odpre oči, če doslej ni opazila, v kakšnem stanju je razred in kako se nekateri obnašajo do sošolcev. Dosti žalostno, a pustimo zdaj to. Prosi jo, naj nekaj časa nameni reševanju tega problema, če ji omeniš, da bi lepši odnosi med sošolci verjetno prispevali tudi k boljšemu učnemu uspehu, bi bila to kar dobra vaba.

Glej, ni treba, da na razrednih urah omenja tebe kot pobudnico in nekakšno poročevalko o zdrahah  in primerih neprimernega oziroma nekolegialnega odnosa nekaterih do sošolcev. Vem, videti bi bilo, kot da si nekakšna špeckahla. A učiteljica vedno lahko reče, da je slišala, da ji je nekdo pisal, da je tudi sama opazila, da je vaš razred kot sršenje gnezdo in da prihaja do besednega in celo fizičnega nasilja, žaljenja in podcenjevanja sošolcev. Potem naj začne pogovor, ti pa se aktivno vključi, še prej poskušaj za to zamisel pridobiti še kakšno sošolko, sošolca, ki sta ravno tako naveličana delitev in podcenjevanja. Ne enkrat, večkrat bo treba ponoviti, da ste in morate biti v razredu vsi enakopravni, da ste vsi, ne glede na to, kaj si kdo o kom misli, kakšne ocene ima in koliko je kdo premožen, osebe, vredne vsega spoštovanja. Ni treba, da imajo vsi vse radi, da so vsi drug drugemu bff, kot vi temu pravite, a za žalitve in posmehovanje v razredu nikoli ne sme biti prostora. Zadeve ne boste rešili čez noč, saj je tudi v družbi okrog vas preveč nestrpnosti in nespoštovanja drugih, a če ne začnete, je ne boste nikoli. Sicer pa, pred vami so počitnice in bo morda naslednje šolsko leto, ko boste malo starejši, zrelejši, vsaj malo bolje. To bi bil že obetaven začetek.

Da pa se nekdanji fant v družbi obnaša drugače, da te zasmehuje in da se nekatere sošolke vedejo kot nesojene filmske zvezdnice, je logična posledica tega, kar se vam dogaja v razredu. Naj te nikar ne zavede nadut odnos deklet do drugih. Niso tako samozavestne. V resnici tako skrivajo svojo negotovost, z agresivnostjo poskušajo prikriti svojo ranljivost. Tvoj bivši z žaljivim odnosom do tebe v družbi igra »mačota«, pravega dedca, pravzaprav je veliko bolj krhek in negotov, kot si ti. Zato, glavo gor in v boj za boljši razred!