Teta Justi

Ljuba Zlomljena!

Če si pozorna bralka našega kotička, potem ti prav gotovo ni ušlo današnje pisemce nedaleč od tvojega, v katerem tvoja vrstnica išče nasvet, kako preboleti izgubo babice. Problem seveda ni isti, a primera imata eno skupno stično točko; kako preboleti izgubo osebe, ki nam je bila blizu, ki smo jo imeli radi, ki nam je pomenila veselje in oporo. Marsikaj uporabnega za tvojo zgodbo lahko najdeš v mojih razmišljanjih in deloma nasvetih leto dni mlajši Someone needs help. Ni enostavnega in za vse veljavnega ali uporabnega nasveta. Različni smo si in različno doživljamo čisto vse stvari, ki se nam dogajajo v življenju.

Smrt nekoga, ki nam je tako veliko pomenil, pa je res strahoten izziv oziroma preizkušnja naše moči, volje, želje, da premagamo občutek izgubljenosti, krivičnosti življenja, ki si nam drzne vzeti nekoga, ki bi nam pravzaprav še dolgo moral stati ob strani in nam pomagati pri odraščanju. In vsako tako izgubo drugače doživljamo oziroma se z njo drugače spopadamo v drugačnem obdobju našega življenja. Poštar Geza je ob neki priložnosti, ko sva sedela pod razcveteno češnjo zadaj za blokom, dejal, da ga je zelo prizadela smrt mame, ampak da se to ne da primerjati z bolečino in trpljenjem ob smrti precej mlajšega brata. Da je mamino življenje ugasnilo, je bilo vendarle pričakovano, saj je bila stara skoraj osemdeset let, toda brat … Mlad, zdrav, poln moči, načrtov … Nesreča pač … Dvajset let je tega, a ga še vedno pogreša, včasih se mu zdi, da bo zdaj zdaj stopil skozi vrata in kot nekoč ves nasmejan zahrumel: »Kje si brat, stara sablja … no, ja, bolj stara kot sablja.«

Vidiš, Geza pogreša brata tudi po dvajsetih letih, zato ni nič čudnega in presenetljivega, da ti še vedno pogrešaš očija. Ostala si brez njega ravno takrat, ko si vstopila v obdobje, ko oče punčkam, pardon, dekletom, veliko pomeni. Saj veš, tisti močni, odločni, vedno prisotni, strogi in nasmejani očetje, ki so skoraj vedno steber, ki te varuje in ponuja oporo. Tudi takrat, ko se z njimi ne strinjamo ali pa nam gredo na živce, ko tečnarijo zaradi ocen. Hoditi skozi otroštvo in najstništvo brez enega od staršev je, kot bi hodili brez ene noge. Gre, ampak je težko.

Toda ti imaš pravzaprav en drug problem, ki se mi zdi še bolj pereč. Mamo. Ta je v svoji bolečini in izgubi, ob skrbi za dva otroka, predvsem pa za tvojo mlajšo sestro, nekje izgubila tebe. Pozabila je, da jo kljub temu, da si starejša in s tem razumnejša, v resnici še bolj potrebuješ, saj ti mora vsaj malo nadomestiti očeta. Ni lahko, ni isto, ampak drugače ne gre. Še posebej, ker nimaš, vsaj trenutno, nikogar, da bi mu zaupala svoje težave in bolečino. Žal je dopisovanje s teto Justi  premalo in preredko, da bi bilo ustrezen nadomestek. Zato se boš morala pogovoriti z mamo in ji razložiti, da jo potrebuješ ne samo kot starša, ki poskrbi, da imaš hrano in obleko, ampak tudi kot zaupnico, kot prijateljico, kot svetovalca, kot trdno oporo, ki nadomesti očeta.

Poglej, jaz pri svojih častitljivih letih potrebujem soseda Milivoja in poštarja Gezo, da jima zaupam težave, da ju prosim za pozornosti in nasvet, da mi kot nekakšna pohodna palica pomagata premostiti težave in dileme. Kako potemtakem  ti ne bi pri svojih zgodnjih najstniških letih potrebovala mame? Saj boš čez kakšno leto našla dobro prijateljico ali prijatelja, s katerim boš delila težave in ki ti bo stal ali stala ob strani, ko ti bo težko, a to ne pomeni, da ti bo nadomestil starša. Le lažje ti bo. In če ne bo šlo drugače, če ne bo uspeha, potem ko se boš pogovorila z mamo, naj se o tem problemu z mamo pogovorita  razredničarka ali šolska psihologinja. In ne pozabi. Oče bi bil veliko bolj vesel, če bi ti živela normalno, zadovoljno, veselo življenje najstnice, ne pa žalovala in se izgubljala v bolečih spominih nanj.

Lepo te pozdravljam