Sama v širni poljani praznine,
muka v srcu nikoli ne mine.
Brodim po prazni, brezbarvni puščavi,
bridko skeli me v utrujeni glavi.

Mrka je tema v noči neskončni,
priti do sreče je cilj moj dokončni.
Žalost me s hladnim objemom ovije,
temni tej pasti se težko izvije.

Padam v brezno, adijo, svetloba,
nad mano prevlada grozljiva tegoba:

'Grozna si, tečna, nesramna grdoba,

ni čudno, da res si strašljivo nevšečna ...
Zato res nikoli, nikdar ne boš srečna!'

Končno se zdrznem, se zberem, zbistrim,
verigo pretrgam, od teme zbežim.
Upanje na koncu tunela že sveti,
smejijo se zvezde, vesolje, kometi.

Ustavim se, sreče se že veselim,
na koncu pa le temo ...
zavito v darilni papir dobim.