Strmela je skozi okno. Jesenski veter je po zraku nosil pisane liste. In spomnila se je nanj. Na njuno jesen.

Dragi Maddox!

Tri leta so od dneva, ko sva se prvič srečala. Lahko verjameš? Včasih se mi zdi, kot da bi bilo včeraj. Spet drugič pa ne morem verjeti, da je šele leto, odkar te več ni tu. Pogrešam te, zelo.

Se spomniš jeseni pred tremi leti, Madd? Na lep jesenski dan sem ležala na kupu pisanega lista v parku in ko sem nenadoma odprla oči, sem zagledala tebe. Strmel si vame s sijočim pogledom in na ustnicah ti je igral prav poseben nasmešek. V ta nasmešek sem se hipoma zaljubila. Šele čez čas sem ugotovila, da imaš izraz na obrazu vsakič, ko me pogledaš in tako gledaš le mene. Zdaj pa se mi lomi srce, ker vem, da tega tvojega pogleda ne bom nikoli več čutila na sebi.

Bil si prva oseba, ki sem ji zaupala od nesreče naprej. Prva in zadnja. Od tistega dne, ko sem ostala brez staršev in brata dalje, sem v vsakih očeh videla le zlagano sožalje in pomilovanje. Tvoje oči so bile prve, v katerih sem videla nekaj drugega. V njih sem videla toplino. To je bil eden od razlogov, zakaj sem ti začela zaupati.

Dokler te nisem poznala, nisem verjela v usodo. Nisem mogla razumeti, kako bi mi lahko bilo usojeno, da so me vsi zapustili. Dokler nisem spoznala tebe. Ti si v moje življenje vnesel toplino, veselje in ljubezen, ki sem jih do takrat že skoraj pozabila. Ti si povzročil, da sem začela verjeti v usodo, verjeti, da sva si usojena in da bom tudi jaz nazaj deležna svoje "happy end" zgodbe. In zdaj, ko te ni več ob meni, verjamem, da naju bo usoda nekoč spet združila.

Imel si še eno čudovito lastnost. Znal si brati ljudi, gledati skozi njihove maske. Tudi skozi mojo si, čeprav skozi njo ni videl nihče. Videl si, da nisem samo močna in pogumna, kakršna sem se kazala svetu. Ne, videl si tudi mojo ranljivost, krhkost, strahove. Vedel si za moj strah pred avtomobili, vse od tistega dne, ko sem zavrnil tvoj izlet. Takrat ti ni bilo jasno, zakaj, šele kasneje si ugotovil, da zaradi tega, ker bi šla z avtomobilom. Takrat sem ti tudi povedala za nesrečo in ti si bil odločen, da mi boš pomagal premagati travmo. Bil si močen za naju oba. In uspelo ti je, po več letih ti je uspelo. Na tvoj rojstni dan letos sem naredila izpit.

Ne verjamem, da imajo vse osemindvajsetletnice v življenju za sabo najboljšega prijatelja in hkrati svojo resnično ljubezen, svojo sorodno dušo. Ljubila sem te, kljub temu, da sem ti to premalokrat povedala. Zdaj mi je žal za to.

Hotela sem se ti zahvaliti. Za vse, Madd. Za tvojo brezpogojno ljubezen. Za vse večurne pogovore, za to, da si bil pripravljen vstati sredi noči in priti k meni, ko sem imela more o nesreči. Ker si verjel vame, ko so že vsi drugi obupali. Ker si bil močnejši od mene, od mojih strahov. Ker si bil pripravljen zame storiti vse. Hvala ti za vse trenutke in spomine, zaradi katerih vem, da je vredno vztrajati, če ne zaradi mene, pa zaradi tebe. Da bom vsaj jaz doživela vse tisto, za kar si bil ti prikrajšan.

Z ljubeznijo, Autumn

PS: Jesen je letos čudovita. Spominja me nate, na naju.

Vsaka potrta se Autumn naslonila nazaj. Spomini, pa naj bodo še tako oddaljeni in stari, so boleči. Počasi se je premaknila iz stanovanja. Zunaj je vel hladen veter in dišalo je po jeseni. Sedla je v avto in gledala, kako so se na šipi začele nabirati kapljice dežja. Speljala je na glavnem mestu, ki je začelo močno deževati. In ne samo zunaj, deževalo je tudi na njenem obrazu. Vozila se je med drevoredom, mislila nanj in si brisala solze. Naenkrat se je zaslišalo cviljenje gumi, avtomobil je ostro zavil in se močno zaletel v drevo. Kmalu je nehalo deževati, sonce pa je posijalo nad lepo obarvanimi vejami drevesa. In tako kot pred natanko tremi leti sta se srečala.