Dragi Will!
Tu v peklu je v redu. Veliko delam, zato mi bolečina, ki sem jo povzročila, ko sem te zapustila, ne pride ravno do živega. Ampak vsako prosto sekundo mislim nate in bolečina se vrne. Ne morem si oprostiti. Ne morem. Ne vem, ali si umrl tudi ti, ali pa si samo izgubil spomin. Ampak vseeno bom to pisala, kot da si tam, me pogrešaš in misliš name, kot jaz nate.
Ne vem, kako je pri tebi v dolini. Pri nas v vulkanu je bilo v redu, veliko dela, vroče. Skoraj tako kot tu, kjer sem zdaj. Le brez tebe. Ko sem bila še živa, sva se lahko videla vsaj na Svetu, ali pa na skrivaj. Šele tukaj sem se zavedla, kako zelo te pogrešam, ko te ni ob meni. Kako pogrešam tvoje dotike, objeme, poljube.
Nenehno mislim na trenutek, ko sem te spoznala. Se spomniš? Bilo je na večer Izbora. Vse vrste magov smo se po stoletjih prvič od Čiščenja spet zbrale. Inferni, moja vrsta, Styxi, Glacieri in Cycloni, tvoja vrsta. Sklenili smo, da potrebujemo voditelja. Da potrebujemo nekoga, ki bi nas potegnil izpod oblasti Laboratorija.Takrat sva bila oba stara deset let in tam sva bila le zato, ker je bilo treba. A ko so na plan privlekli tisto kroglo z vsemi močmi magov, se je moji moči zmešalo. Ogenj je bil povsod. Ampak tvoj veter ga je pogasil.
Mislim, da so se mi naslednje besede za vedno vtisnile v spomin: "Will Cyclon, Asha Inferno, Juella Glacier in Yves Styx. Novi varuhi."
Zanimivo je bilo, da smo bili vsi stali le deset let. Mnogi se niso strinjali, da bi bili varuhi otroci, ampak tako je pač bilo. Od takrat naprej smo vodili svoje vrste in se srečevali na zborovanjih. Vedno sem te opazovala, vedoč, da me ti ne boš. Ljubezen mi je bila takrat tuja, ampak ko si me končno pogledal v oči, sem vedela. Da te ljubim in te vedno bom. Do konca, kakršen pač že bo.
Nisem vedela, ali sem ti tudi jaz toliko pomenila, kot si ti meni. Kmalu sem izvedela. Po nekem sestanku Sveta si me prosil, naj grem s teboj. Nikoli ne bom pozabila, kam si me peljal. Na kraj, kjer se stikajo vsa območja, kjer živijo magi. Tam si mi rekel, da me ljubiš. Tam sva se poljubila. S samo dvanajstmi leti, ampak veliko ljubeznijo. Želela sem si, da se ne bi nikoli končalo.
Nisem vedela, da je bil konec tako blizu. Ko so naju poklicali v tisto bitko, sem vedela, da te bom izgubila. Ni bilo pomembno kako, ampak vedela sem, da boš odšel. Ali boš umrl ali pa izgubil spomin. Vse bitke so sedaj so bile takšne. Zanje so vedeli le tisti, ki jih niso bojevali. Bojevniki so umrli ali izgubili spomin. Srednje poti ni bilo.
Taka pisma smo napisali čisto vsi, ki smo sodelovali v tisti bitki. Ni bilo pomembno, ali si pisal družini, svoji ljubezni ali komu drugemu. Napisali smo jih predvsem zato, da bi izpovedali svoja čusta pred smrtjo. Prejemnik jih ni nikoli dobil. Zato se dvorana imenuje Dvorana mrtvih ljubezenskih pisem. Dvorana pisem, ki prejemnika nikoli ne bodo našla.
Ljubim te. Vedno sem te in vedno te bom. Zate bi prehodila cel svet, samo da bi te dobila nazaj. Ljubim te.
Asha.