Noč je bila presenetljivo svetla in luna je sijala kot že dolgo ne.
Na, z mesečino osvetljene ulice, je nenadoma padla senca človeka, moškega. Razen sence, se ga skoraj ni dalo videti, slišati pa sploh ne. Neslišno se je plazil ob strani nočnih ulic, ter se razgledoval. Videlo se je, da nekaj išče.
Nenadoma se je na drugi strani ceste prižgala luč. Zavesa se je razprostrla in z močno svetlobo osvetlila ulico pod oknom in hkrati tudi nemočnega moškega. Ta se je ozrl navzgor proti oknu, za katerim je stalo dekle, približno njegove starosti. Ko ga je zagledala, oblečenega v črna bojna oblačila in meč, ki ga je držal v roki, je prestrašeno odskočila, nato pa zagrnila zaveso.
Amir je vedel, da je v kaši. Zbral se je, nato pa se pognal proti vhodu v blok, v katerem je živelo dekle ki ga je videlo. Postavil se je v senco vrat, z dobrim razgledom na vhod. In res je kmalu zaslišal hitre in prestrašene korake, ki so, neizkušeno glasno, drveli po stopnicah. Dekle je kmalu priteklo ven, Amir pa je skočil iz sence in ji meč pritisnil ob vrat.
»Če pisneš, si mrtva.« Je hladno rekel, nato pa jo zgrabil za roko in odvlekel s sabo po ulici nazaj v smer, od koder je prišel. Luna se je skrila za oblake, zato je bilo temno. Edino svetlobo je oddajal meč, za katerega se je zdelo, da vsrkava vso svetlobo iz okolice vase.
Sarah je imela še vedno vlažne lase, saj je pred nekaj minutami prišla izpod tuša. Sedaj je že z nenavadnim fantom drvela skozi noč, in z njegovim svetlečim se mečem, pritisnjenim ob njen vrat.

Kmalu sta se znašla v popolnoma drugi soseski, Amir pa je iz levega žepa črnih hlač potegnil popolnoma navaden ključ od stanovanja. Nato je stopil do nekih vrat, z mečem še vedno pritisnjenim ob Sarahin vrat. Odklenil je vhodna vrata in, takoj za Sarah, vstopil v temno notranjost. Trenutek zatem je prostor že osvetlila nenavadno močna svetloba, da sta si takoj Sarah kot Amir prekrila oči.
»Kdo je tam?« Je nasršeno vprašal Amir, ter počasi odmaknil roke z oči, ko so se te privadile na svetlobo.
»Pozdravljen, dragi bratranec.« Je Amir zaslišal še predobro poznan glas.
»Zakaj si prišel sem, Arthur?!« Je jezno vprašal Amir, zabrisal ključe v kot, ter Sarah potisnil k steni. Ozrl se je po prostoru, iščoč vrv, ki mu jo je Arthur vrgel v naslednjem trenutku. Amir jo je nejevoljno ujel, ter z njo Sarah zvezal roke za hrbet, in ji v usta potisnil precej umazano krpo. Sarah se je sesedla ob steni.
»Zakaj sem prišel?« Je sarkastično odvrnil Arthur, in s privoščljivim nasmeškom na obrazu pogladil rezilo noža, ki ga je držal v roki. »Tvoj oče in moj preljubi stric je pomislil, da boš pri – zate nemogoči – misiji potreboval malce pomoči.« Z očmi je ošvrknil Sarah, ki je izmučeno sedela v kotu, ter nato še dodal: »In zgleda je imel prav.« Takoj ko je zaključil stavek, je glavo nagnil nekaj centimetrov na desno, saj je že naslednji trenutek, na mesto kjer je bil prej njegov nos, priletel Amirjev meč in se zapičil v steno.
»NE POTREBUJEM POMOČI!« Je zarjul Amir. »ŠE POSEBEJ PA NE OD TEBE!!«
»Prav, bratranec, tudi prav.« Mu je mirno odvrnil Arthur, ter začel hoditi proti izhodu. »Če me boš potreboval, sem nastanjen tik za vogalom.« Nato je počasi odprl vrata, stopil v noč, in jih zaprl za sabo. Amir je prhnil od jeze in začel nasršeno hoditi po sobi. Pozabil je, da je v sobi tudi Sarah. Stopil je k steni, in od jeze udaril z roko vanjo, da se je naredila decimetrska luknja. Na Sarah se je spomnil šele, ko se je ona od strahu zdrznila.
Pograbil je meč, ter ji z enim spretnim gibom odvezal zapestja ter ruto, ki jo je imela v ustih. Mislila je že, da je svobodna, ko je začutila hladno rezilo pod njeno brado.
»Kaj hočeš?« Je vprašala prestrašeno in napeto.
»Videla si me. To je dovolj da te usmrtim.« Ji je odvrnil.
»Ampak nimam najmanjšega pojma, kaj se dogaja!« Mu je odvrnila, še vedno prestrašeno, vendar pogumno, kolikor je le zmogla.
»To je res…« Je zamrmral Amir, bolj sebi kot njej. Nato je spustil meč in jo spet zavezal.
»Prosim, spusti me!« Je rekla Sarah. »Nobenemu ne bom povedala za tole! Obljubim!«
»Vidiš, o tem pa močno dvomim.« Ji je počasi in samozavestno odvrnil Amir. »Takoj ko bi te izpustil, bi stekla k nekomu, ker bi se preveč bala biti sama. Tistemu nekomu bi povedala, in tisti nekdo bi to sporočil policiji.«
»Torej si človek.« Je odvrnila Sarah. Amir jo je začudeno pogledal. »No, glede na tvojo opravo zgledaš kot da si iz drugega sveta.« Mu je obrazložila. »In no, policija pa je… človeška. Brala sem Harryja Potterja, veš.«
Amir se je še bolj začudil. »Kdo je Harry Potter?« Je zmedeno vprašal. Sarah je že odprla usta, da bi mu razložila, ko se je spomnil, da je on tukaj šef in bi ona morala biti zmedena. »Pozabi!« Ji je zabrusil. »Prihrani zadnje besede za kdaj drugič.« Nato je meč jezno potisnil v nožnico in se odpravil na drugo stran stanovanja.