Hej,
misli so Petrove. Uživajte!!!!

Ima oranžne lase ki ji v močnih kodrih padajo čez prsi. Prav luštna se mi zdi. Na prvi pogled izgela zelo prijazno in ljubčo. Kot moja mama. Ok to je čudno da me vse spominjajo na mamo. Vidi, da se čudim saj reče v prfektni nemščini»Zdravo. Moje ime je Ella. Kako pa je tebi ime?« ponudi mi roko. Jaz pa ji sežem v roko in med tem rečem »Zdravo moje ime je Peter. Lepo te je spoznati« mater ima mehke roke! Le s čim si punce mažejo roke, da so potem tako mehke. »Enako. Sedi ne rabiš satati veš?!« reče in se nasmeji. Jaz se ji nasmejim nazaj in prisedem. To! Ni me prepoznala. Kakšno srečo imam končno se bom lahko normalno pogovarjal! Kakšno zmagoslavje! Kar se da mirno sedem.»Veš znan se mi zdiš« reče. No pa je šlo vse po gobe. Malo namršči obraz izgleda kot, da razmišlja. In potem se njene ustnice ukrivijo v črko o in obrvi dvigne v zrak. »O moj bog! Vem kdo si. Saj ne morem verjeti sedim zraven enaga najbolj znanih ljudi v Evropi. Sedim poleg Petra Rentoxa. To je čudno.« reče in me gleda kot, da sem vesoljec.»Prosim ne bodi preveč glasna nočem, da te kdo sliši« jo začne miriti in ona se umiri. Potrebuje par vdihov in je spet noramalna. Nato oznanijo, da bomo vzeleteli. Letalo se začne premikati po stezi. Dokaj hitro. In kar na enkrat se kolesa letala odlepijo od tal. V ušesih se mi začne nabirati pritisk. Občutek je grozen in še kar ustraja. Sploh se noče umiriti. Kar čudno je a se hitro umiri. Nato se letalo postavi nazaj v vodoravo lego. Po zvočnikih oznanijo, da se lahko odpnemo. Začnem se odpenjati, pri čemer sploh nevem kdaj sem se zapel. »In kam greš?« vpraša in mi zmoti misli. Začne malo premetavati, ampak se ne zmenim zato.»V Boston k prijatelju. Pa ti?« vparašam. »Jaz pa v Toronto, k fantu« reče. Odleže mi ni še ena punca, ki bi se vesila po meni. Ali pa, da bi se me držala kot pijanc plota. To je tako sproščujoča beseda k fantu. Potem se nekaj časa pogovarjava. Izem, da je Ella iz družine s petimi člani. Ima dve sestri Leo in Emo. Njuna straša sta čista avstrijca. Njenemu fantu je ime Mike in je iz avtrije, ampak je šel študirati tja. Nevem, kaj točno. Pozabim. Nje počasi zmanjka mene pa kmalu za njo. Zbudi naju stevardesa nekaj časa preden pristanemo. Sploh se ne spomnim, da bi kdaj bruhal. Po navadi sem na letalu vedno bruhal zaradi zračnih lukenj. Danes za spremembo nisem bruhal. Ko se začnemo spuščati se mi v ušesih spet naredi talk in mi začne v ušesih pokati. Grozno je. Ko začnemo pristajati se ob dotiku koles letalo malo zatrese. Zakj gremo tako hitro. To je grozno.. Timotej mi je razložil, da je to samo občutek. V resnici gremo nekliko počasi. Ko pripelje do našega vhoda na letališče v bistvu ni stpnic, ampak je nekakšen predor. Nimam pojma kako se mu v resnici reče. No letalo se priključi in vrata se odprejo. Začnemo se pomikati proti izhoda. Ella vedno hodi pred mano. Ko pa prideva, do točke kjer se ločiva me ustavi in objame. V uho mi šepne»Lepo te je bilo spoznati Peter. Uživaj pri prijatelju« ko pa to slišim jo objamemnazaj in ji šepnem v uho »Tudi tebe je bilo lepo spoznati in uživaj s Mikeom« »Adijo« je vse kar reče in jaz ji isto odgovorim »Adijo«.Odpravim se proti novemu izhodu za moj naslednji let, ki pa bo do Bostona. Ella je res simpatično dekle. Verjetno je tale Mike pravi srečnež. Le da jo bo čim dlje obdržal. Ko bi vas jaz naltel na tako. V resnici pa naletm na vsako napačno. Najbolj se je pravi punci približala Emanuela, ki pa je potem šla študirati v drugo državo. Nikoli je več ne bom videl. Zakaj še sploh misilim nanjo? Narazen sva že več kot pol leta. Nevem zakaj žalujem. Morem se zresniti. Se sprostiti. Christian bo že vedel kako. Odapravim se v čakalnico in se usedem. Nakar po zvočniku sporočino, da ima letalo zamudo. Še več čakanja. Jaz sem pa že tako utrujen. Najraje bi se tu zleknil in zaspal. Nevem koliko je ra in me niti ne zanima. Rad bi pozabil na čas in kraj se popolnoma sprostil. To je težje reči kot storiti. Christianu moram sporočiti, da ima letalo zamudo in pridem kasneje kot je načrtovano. Ko mu pošljem SMS si povežem slušalke in si jih naštimam tako glasno, da lahko slišim poziv na letalo. Poskusil se bom odlepiti od tega sveta. V ušesa mi zadonijo melodije BQL-a. Po moje sta zelo slavna, ker sta brata naredila bend. To ni tako slabo. Tvoj brat te zelo dobro pozna in je bend uspečen dopolnjujeta se, a obenem sta lahko hudo sprta in se bend ustavi. To je tako čuden svet. Vedno sta dve možnosti. No kaj pa lahko naredimo? Izbiro imamo med dobrim in slabim. Sami se lahko odločimo za našo prihodnost. Lahko se samo kregamo ali pa smo lahko vedno prijatelji. Iz misli me zmoti poziv na letalo. Sloh nimam več občutka za čas. To je super! Ampak mislim, da je preteklo kakšne pol ure.Stopim, da se bom vkrcal na letalo in moram pokazati karto. Mladenič tam stoji in se vidi, da ni naspan. Mene spusti skozi brez, da bi me pogledal. Vidi pa se da hoče bti kar se da prijazen. Takšni tuneli za na letala mi gredo na živce, ker nikoli ne veš kako toplo je zunja dokler ne stopiš dejansko ven. In pri teh tunelih mi gre najbolj naživce ravno to. Ampak to ni vse. Zakaj ne moreš videti ven? Dobro lahko vidiš ven ampak ne vidiš pa nad sabo. To je absurdno, če je to sploh prava beseda, ki bi to opisala. Stopim v letalo, ki je enako prejšnjemu. Steverdesa je videti na prvi pogled spočita, a se v glasu sliši, da je to še daleč od resnice. Pokaže mi sedež, ki je poleg okna. Tokrat se poleg mene ne vsede nihče oz. nihče nima sedeža poleg mene. Končno lahko zaspim. Svoj nahrbtnik dam na sosednji sedež. Vsi se ukrcamo na letlo in se zečnemo premikati. Ko se dvignemo od tal mi spet začne razbijati v ušesih. Hitro se poravnamo vodoravno in počasi me vzame spanec.Malo pred pristankom me zbudi stevardesa. Zunaj je prijeten dan. Kako lepo se vidijo oblaki. Letimo nad njimi. In potem izginejo. To je bilo kot iz pravljice. Pogosto se sprašujem zakaj so pravljice lahko resnične (kar ponavadi niso, ampak vseeno kaj če je možno?). Ko se začnemo spuščati mi spet poka v ušesih to je tako nadležno. In še preden se moja ušesa navadijo traja vsaj deset minut. Počasi se ustavimo in tej tuneli so res nadležni. Iztopimo v tunel. Grozno je hoditi po njem. Lahko bi si rekel kar hrček ali miš. Oboje sta glodalca. Ko iztopimo se napotim do prevzema prtljage. Najprej pride moja torba potem pa še kovček. Zakaj mora to tako dolgo trajati, da prevzameš prtljago?! Vedno isto vprašanje si postvaim vaskič, ko čakam na prtljago. Vzamem stvari in se že napotim proti izhodu. Seveda, nekako počasi. Pogledam na telefon in vidim, da me kliče Christian in da je klical že desetkrat. Malo pretirano, ampak kaj hočeš. Christian je zaščitniški. Nič drugega ne morem narediti kot, da se oglasim svojo torbo odložim na svojo levo stran kovček pa na nasprotno. Ravno ko pa se mislim oglasiti se nekdo zaleti vame.

Se vidmo jutri!