Hej,
prihaja že tretji del. Pojma nimam kako ne pozabim objaviti. Nevem kaj naj še rečem. Jutri pridejo misli druge osebe. Danes so še misli Evangeline. Uživajte!!!!

Hmmm, le kaj bom oblekla? Že vem. Oblekla bom snežno belo majco z Leonardom na nej. To je moja najljubša majca. Z njo sem je zila vse po spisku. Nevem, kje je tak problem, če je na njej narisan nag moški. Nevem zakaj se tako pritužujejo, če je pa druače narisan na skoraj vsakem kovancu za dva evra. Tej sploh nimajo smisla. Kako je lahko tak problem. Sploh pa pri fantih, ki vedo, da bo vsaj ena punca videla njihov spolni organ. To je tako trčeno. Svet včasih sploh nima smisla. O ne! Zakaj se to dogaja samo meni! Saj res! Majco sem si že pospravila v kovček. No potem bom pa vzela drugo. Ta druga majca je isto snežno bele barve. Na njej pa sta narisana fant in dekle, ki plešeta. Izgleda, kot iz pravljice. Dekle ima na sebi svetlo turkizno obleko in je v njej kot princesa za povrh pa ima lase še spete v figo. Fant pa je oblečen v normalno črno obleko. To mojco sem dobila, ko sem v prvem letniku gimnazije hodila v plesno šolo. Zanimivo je, da ni nikjer logotipa šole. Vzamem še kratke hlače, ki se začnejo na vrhu stegen in se zaključijo malo nad bokom in so take temno modre barve. Za spodnje perilo vzamem bele spodnje hlačke, ki so na vrhu obrobljene s čipko. In beli moderček. Nogavice pa so iste barve kot kratke hlače. Prav navdušeno odskakljam iz sobe v kopalnico. Slišim lahko kako se Christian nasmehne. V kopalnici se slečem in naredim načrt kako dolgo bo trajalo vse skupaj. Torej moram si umiti lase, se obriti in še kakšne druge stvari. To bo trajalo najmanj petinštirideset minut. Stopim pod tuš in si umijem lase. Kako dolgo že nisem videla Ane. Komaj čakam! Tako rada bi jo videla. Spoznali sva se v Tolimu pri mojih enajstih letih. Vsako leto pride v Slovenijo. Nekaj časa sva si celo pisali preko epošte, ampak se ni obneslo. No do prekratkega, ko sem dobila pošto od nje. Želi si, da pridem v Ameriko, k njej. Dogovorili sva se kdaj. In tako bom danes ob desetih šla na letališče. Tako sem na trnih, da še komaj zdržim. Omenila je presenečenja in jaz jih imam zelo rada. Čeprav me muči tudi, kaj bo to presenečenje. Čeprav že lahko izločim par stvari. Ena stvar so fantje. Njen ata nje ne pusti niti blizu fanta. Niti za eno uro. Zato to kar črtam s seznama. Druga stvar so karte za koncert Lady Gaga. To tudi črtam. Potem pa sloh več ne vem, kaj bi lahko črtala. Ker drugo vse pa je možno dobiti. Knjige, knjige in še več knjig je možno dobiti.
Otrem si kožo in se spomnim. Brisača za lase! Kako lahko pozabim na to! Oblečem si spodnje perilo in si grem po brisačo. Vzamem si jo ven iz omare in si jo poveznem na glavo kot, da imam turban na njej. Tako sem osredetočena na lase in brisačo, da sploh ne opazim nekoga za mano. Nekdo me požgečka. Zavreščim.
»Jezus Lina! Ne rabiš se tako dreti!« reče Christian.
»Oprosti« mu odgovorim. Potem me obrne in si me ogleda.
»Še vedno ne razumem kako je mogoče, da nimaš fanta. Tako zapeljiva si v tem spodnjem perilu, pa še zelo si prijazna in lepa.« reče z njegovim mehkim prijaznim glasom.
»Veš jaz fante gledam. In se z njimi ne spogljedujem tako kot ti.« mu rečem v obrambo in odidem v kopalnico, da se dokonca oblečem.
»Hej! Jaz se ne spogledujem. Nisem spogljedlivec.« reče.
»Ja pa si. Včasih.«
»Ja včasih« reče skesano. Takšen je samo takrat kadar se skom razide ali mu ne gre dobro.
»No mi boš zdaj pustil, da se oblečem dokonca? Ali me boš gledal in izpraševal?« vprašam. Seveda se nasmehne in v znak predaje dvigne roke v zrak. Ne morem se zadržati in planem v smeh. Kmalu tudi njega povlečem v smeh. Tako se smejiva približno par minut. Občutek pa je kot cela večnost. Ko se najin smeh končno poleže se odpravim obleči do konca. Umijem si zobe in se pogledam v ogledalo. Moji lasje izgledajo kot sračje gnezdo. Kako bom to uredila? Počešem se in si lase spletem v kito na strani. Tako mi najbolj paše. Čeprav sem nekje prebrala, da rjavolaskam pašejo vse frizure. Nič novega! Smeje puhne moj notranji glas in zamahne z roko. Seveda, čisto sem pozabila na notranji glas. Kako me lahko vedno premaga? Pogosto mi ga uspe utišati. Ampak se zgodi, da mu uspe uiti. Začnem stopati proti kuhinji. Ko pa stopim v kuhinjo me na mizi čaka presenečenje. Na mizi so sendviči in neka škatlica. Je to kar mislim, da je? Ja gospodična je! Zdaj se pa zberi in nehaj buliti v škatlico kot bik v nova vrata! Christian očitno vidi moj zgroženi obraz saj reče.
»Veš ko sem bil jaz tvojih let sem izgubil nedolžnost« pa ne že spet! Zakaj samo meni naklada to zgodbo? Slišala sem jo že stokrat in vedno je ista. Vedno se na koncu razjoče zaradi Eme. Ona je bila njegova prva punca. Ja bila je. Pustila ga je potem, ko je izgubil nedolžnost. Nevem zakaj, ampak svet ni fer. Zdaj ima punco po imenu Zara. Videla sem jo. Ful je lepa. Ima rjave oči in enake barve tudi lase. Zgodba o razpadu Christiana in Eme je zelo dolgočasna. Tako otročji zna biti. Prosim ne povej še enkrat te zgodbe! Prosim! Ker, če jo boš... »to vzemi s sabo brez ampak, ker jaz ne bi rad bil prej stric kot oče.« reče. No tokrat ni povedal zgodbe.
»Dobro, vzela jo bom. Ampak jo bom nazaj vrnila verjetno ne odpro« mu rečem. Kako zna biti ukazovalen. In najtežje je, da ni edini. Moja starša mi že od prvega mesečnega perila vsakič ko grem od doma rečeta, da ne bova imela vnuka ko se vrneš! Vsi so isti.
»Pojej sendvič, ker ni kosila. Jaz ti bom pa spakiral do konca in naložil v avto. Potem pa bova šla. Pohiti, da ne bova zamudila.« reče in že izgine v sobo. Seveda vzame škatlico s sabo. Pojem sendvič in si v nahrbtnik spravim še vodo, knjigo, revijo, brezžične slušalke in telefon. Odpravim se do bratovega bmw-a. Zelo lep je. Črn in nizek. Sploh nevem kje je dobil denar. Odprem vrata in se usedem na sprednji sedež avtomobila. Christian prižge avto in odpeljeva se proti Gradcu.

Se vidimo jutri!